S papežem Frančiškom skozi minuli teden (25.–31. marec 2019)

Andreja Červek – Vatikan

Apostolsko potovanje v Maroko

Papež Frančišek se je včeraj vrnil z dvodnevnega obiska Maroka (od 30. do 31. marca). Šlo je za njegovo 28. mednarodno apostolsko potovanje, ki je potekalo pod geslom Služabnik upanja. Srečanja in dogodki so se odvijali v maroški prestolnici Rabat.

Prvo srečanje je bilo namenjeno maroškemu kralju Mohamedu VI., predstavnikom maroških oblasti in civilne družbe ter članom diplomatskega zbora. »Na teh tleh, ki so naravni most med Afriko in Evropo, želim poudariti potrebo po združitvi našega napora, da damo nov zagon za izgradnjo novega sveta, ki je solidarnejši, bolj zavzet za pošten, pogumen in nujen trud za spoštljiv dialog med bogastvi in posebnostmi vsakega naroda in vsake osebe. To je izziv, ki smo ga vsi poklicani sprejeti, predvsem v tem času, ko nekateri hočejo iz razlik in napačnega medsebojnega poznavanja ustvariti razloge za rivalstvo in razkroj,« je dejal papež in spodbudil k skupnemu boju proti fanatizmu in fundamentalizmu, k preseganju napetosti in predsodkov ter k skupni hoji po poti solidarnosti.

Papež Frančišek in kralj Mohamed VI. sta tudi podpisala skupno izjavo o Jeruzalemu. V njej poudarjata edinstvenost in svetost mesta, izpostavljata njegov duhovni pomen in poklicanost Jeruzalema kot mesta miru. Pomembno je ohranjati in podpirati več verski značaj mesta, njegovo duhovno razsežnost in posebno kulturno identiteto. Papež in maroški kralj še izražate željo, da bi pripadnikom treh velikih monoteističnih verstev bila zagotovljena svoboden dostop in pravica do bogočastja.

V Rabatu se je sveti oče srečal z migranti in spregovoril o štirih pomembnih elementih, povezanih s pojavim migracije: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati. Kot je dejal, ne gre samo za migrante: »To, kar je v igri, sta obličje, ki si ga želimo dati kot družba, ter vrednost vsakega življenja. Storjenih je bilo veliko pozitivnih korakov naprej na različnih področjih, posebej v razvitih družbah, vendar pa ne smemo pozabiti, da se napredek naših narodov ne more meriti le po tehnološkem ali ekonomskem napredku. Ta je odvisen predvsem od sposobnosti dopustiti, da nas premakne in gane tisti, ki trka na vrata ter s svojim pogledom diskreditira in odvzame moč vsem lažnim malikom, ki si lastijo in zasužnjujejo življenje; malikom, ki obljubljajo varljivo in kratkotrajno srečo, ki je zgrajena na meji stvarnosti in trpljenja drugih.  Kako mesto postane zapuščeno in negostoljubno, ko ni več sposobno biti sočutno! Družba brez srca … nerodovitna mati. Vi niste odrinjeni na rob, ste v središču srca Cerkve.«

Med srečanjem z duhovniki, s posvečenimi osebami in s člani Ekumenskega sveta cerkva, ki je potekalo v rabatski katedrali, je papež Frančišek dejal: »Kristjan se mora v teh pokrajinah naučiti biti živ zakrament dialoga, ki ga Bog hoče začeti z vsakim moškim in vsako žensko, ne glede na to, v kakšnih razmerah živi. Gre za dialog, ki smo ga povabljeni uresničevati kot Jezus, krotak in iz srca ponižen (prim. Mt 11,29), z gorečo in nesebično ljubeznijo, brez računov in brez omejitev, v spoštovanju svobode oseb.«

Zadnji dogodek papeževega obiska v Maroku je bila sveta maša. Pri homiliji je papež izhajal iz evangeljske prilike o usmiljenem Očetu in v ospredje postavil držo tako mlajšega kot starejšega sina, ter med drugim dejal: »Nedvomno so mnoge okoliščine, ki lahko povzročijo ločitve in konflikte; očitne so situacije, ki nas lahko pripeljejo v spore in nas ločijo,« je dejal papež in pripomnil, da tega ne moremo zanikati. »Vedno nas ogroža skušnjava, da bi verjeli v sovraštvo in maščevanje kot upravičeni obliki za doseganje pravičnosti na hiter in učinkovit način. A izkušnja nam pravi, da sovraštvo, maščevanje in izdajstvo ne povzročijo drugega, kakor da ubijejo dušo naših ljudi, zastrupljajo upanje naših otrok, uničujejo in odstranjujejo vse, kar ljubimo.« Katoličane v Maroku je še opogumil: »Spodbujam in bodrim vas, da še naprej pomagate rasti kulturi usmiljenja, kulturi, kjer nihče ne gleda drugega z brezbrižnostjo in ne obrne pogleda stran, ko vidi njegovo trpljenje. Ostanite blizu malim in revnim, tistim, ki so zavrnjeni, zapuščeni in spregledani, še naprej bodite znamenje Očetovega objema in srca.«

Papež v Loretu

Papež Frančišek je v začetku minulega tedna, in sicer v ponedeljek, 25. marca, obiskal tudi marijansko svetišče v Loretu, ki je eno od pomembnejših romarskih krajev v Italiji. Tukaj namreč po ozročilu hranijo ostanke hiše iz Jeruzalema, v kateri je živela Devica Marija in kjer je izrekla tudi svoj 'Zgodi se'. Papež je v svetišču Svete loretske hiše daroval sveto mašo, ob koncu katere je podpisal posinodalno apostolsko spodbudo v obliki pisma mladim, ki ima naslov Christus Vivit. Sveti oče je na ta način želel Devici Mariji izročiti apostolsko spodbudo, ki sledi zasedanju škofovske sinode o mladih oktobra 2018.

Na ploščadi pred loretsko baziliko je papež nagovoril zbrane vernike in jim dejal: »Marijina hiša je tudi hiša družine. V delikatni situaciji današnjega sveta družina, utemeljena na zakonu med moškim in žensko, prevzame bistven pomen in poslanstvo. Pomembno je ponovno odkriti načrt, ki ga je Bog začrtal za družino, da bi poudarili njeno veličino in nenadomestljivost v službi življenju in družbi. V nazareškem domu je Marija živela mnogovrstnost družinskih odnosov kot hči, zaročenka, žena in mati. Zato vsaka družina, v svojih različnih članih, tukaj najde sprejetost, navdih, da bi živela svojo lastno identiteto. Izkušnja doma svete Device kaže, da družina in mladi ne moreta biti dve vzporedni področji pastorale naših skupnosti, ampak se morata razvijati tesno združeni, saj so mladi zelo pogosto ravno to, kar jim je družina dala v obdobju rasti.«

Papež Frančišek obiskal rimsko mestno hišo Campidoglio

V torek, 26. marca, pa je sveti oče v Rimu obiskal mestno hišo Campidoglio in se srečal z rimsko županjo Virginio Raggi. Pozdravil je zaposlene, besede namenil tudi Rimljanom ter v dvorani Julija Cezarja nagovoril še občinske funkcionarje. Dejal je, da »Cerkev, ki je v Rimu, želi pomagati Rimljanom, da najdejo čut pripadnosti tej izjemni skupnosti«, pri čemer je izpostavil župnije, šole, karitativne ustanove in prostovoljsko dejavnost, ki sodelujejo s civilnimi oblastmi in celotnim mestom, da bi tako Rim ohranil svojo plemenito podobo, svojo krščansko ljubezen in državljanski čut. »Rim si zasluži aktivno, modro in velikodušno sodelovanje vseh,« je poudaril. Zasluži si, da si tako posamezni meščani kot družbene sile in javne ustanove, katoliška Cerkev in druge verske skupnosti prizadevajo za dobro mesta in njegovih prebivalcev, predvsem tistih, ki se nahajajo na obrobju, ki so skorajda odvrženi in pozabljeni ali pa trpijo zaradi bolezni, zapuščenosti ali osamljenosti.

Kateheza: Naš vsakdanji kruh

V sredo med splošno avdienco je bila kateheza namenjena prošnji iz Očenaša, ki pravi: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« Papež Frančišek je opozoril, da kruh, za katerega prosi kristjan, ni »moj« kruh, ampak je »naš« kruh. Tako želi Jezus, ki nas uči, naj ga prosimo ne samo zase, ampak za vse bratstvo sveta. Če ne molimo na ta način, Očenaš neha biti krščanska molitev. Če je Bog naš Oče, kako lahko pridemo pred Njega, ne da bi se med seboj držali za roke? In če si kruh, ki nam ga On daje, med seboj krademo, kako se lahko imenujemo njegovi otroci? Ta molitev vsebuje držo empatije in solidarnosti. V svoji lakoti čutim lakoto množic in torej prosim Boga, naj bo njihova prošnja uslišana. Jezus tako uči svojo skupnost, svojo Cerkev, da pred Boga prinaša potrebe vseh: »Vsi smo tvoji otroci, Oče, usmili se nas!«

Ostali dogodki minulega tedna

Sveti oče se je prejšnji teden srečal z udeleženci tečaja o foro interno, ki ga Apostolska penitenciarija vsako leto organizira za duhovnike, pred kratkim posvečene duhovnike in semeniščnike tik pred posvečenjem.

V petek popoldne je papež v okviru pobude »24 ur za Gospoda« v baziliki sv. Petra vodil spokorno bogoslužje. Med homilijo je povabil, naj se zavedamo Božjega odpuščanja ter zakramentu sprave namenimo mesto, ki mu pripada tako v življenju in kot v pastorali.

Sicer pa je v minulem tednu bilo objavljeno papeževo apostolsko pismo v obliki mota propria o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb v Rimski kuriji in v Državi mestu Vatikan. Izšlo pa je tudi apostolsko pismo papeža Frančiška v obliki mota propria z naslovom Communis vita (Življenje v skupnosti), s katerim so spremenjene nekatere norme Zakonika cerkvenega prava.