Cerca

Vatican News
"Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce." "Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce."  (Vatican Media)

Papež med spokornim bogoslužjem: Spoved je pisanje Boga na srce

Papež Frančišek je danes popoldan v okviru pobude »24 ur za Gospoda« v baziliki sv. Petra vodil spokorno bogoslužje. Med homilijo je povabil, da bi se zavedali Božjega odpuščanja ter dali zakramentu sprave ponovno mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Potek spokornega bogoslužja

Uvodni pesmi je sledilo besedno bogoslužje, med katerim so prebrali berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 43,16-21), psalm in odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o srečanju med Jezusom in ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Zatem sta bila na vrsti homilija papeža Frančiška ter podaljšan čas tišine za spraševanje vesti. Drugi del spokornega bogoslužja se je začel s skupnim kesanjem, čemur je sledilo spovedovanje. Tudi sveti oče je najprej sam pristopil k spovedi, zatem pa se je pridružil ostalim spovednikom, ki so bili na razpolago vernikom za prejem zakramenta sprave.

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje«

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje« (Govori o Jn 33,5). Tako sv. Avguštin umesti zaključek evangelija, ki smo ga ravnokar slišali. Odšli so tisti, ki so prišli, da bi kamnali ženo ali obtožili Jezusa glede Postave. Odšli so, nič drugega jih ni zanimalo. Jezus pa ostane. Ostane, ker je ostalo to, kar je dragoceno v njegovih očeh: tista žena, tista oseba. Zanj je pred grehom grešnik. Jaz, ti, vsak izmed nas, smo v Božjem srcu pred: pred napakami, pravili, sodbami ter pred svojimi padci. Prosimo za milost podobnega pogleda, kot ga ima Jezus, prosimo, da bi bilo naše življenje umeščeno v krščanski okvir, kjer pred grehom z ljubeznijo vidimo grešnika, pred napako tistega, ki jo je storil, osebo pred njeno zgodovino.

Jezus piše na človekovo srce

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Za Jezusa žena, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, ne predstavlja določenega člena Postave, ampak konkretno situacijo, v katero je potrebno vstopiti. Zato ostane tam z ženo, skoraj ves čas v tišini. In vendar dvakrat stori skrivnostno dejanje: s prstom piše po tleh (Jn 8,6.8). Ne vemo, kaj je napisal in morda to tudi ni najpomembneje: pozornost evangelija je usmerjena na dejstvo, da Gospod piše. Na misel pride prizor na Sinaju, ko je Bog napisal plošči Postave s svojim prstom (prim. 1Mz 31,18), prav kakor Jezus dela zdaj. Nato je Bog preko prerokov obljubil, da ne bo več pisal na kamnite plošče, ampak neposredno na srce (prim. Jer 31,33), na mesene plošče naših src (prim. 2Kor 3,3). Z Jezusom, učlovečenim Božjim usmiljenjem, je prišel trenutek, ko piše na človekovo srce, ko da gotovo upanje človeški bedi: ne da toliko zunanjih zakonov, ki nas pogosto oddaljijo od Boga in človeka, ampak zakon Duha, ki vstopa v srce in ga osvobaja. Tako se je zgodilo tisti ženi, ki sreča Jezusa in ponovno začne živeti. In gre, da ne bi več grešila (prim. Jn 8,11). Jezus je tisti, ki nas v moči Svetega Duha osvobaja zla, ki ga imamo v sebi, greha, ki ga je Postava mogla zavirati, ne pa odstraniti.  

Spoved je pisanje Boga na srce

In vendar je zlo močno, ima zapeljivo moč: privlači, uroči. Da bi se oddaljili od njega ni dovolj naše prizadevanje, potrebna je večja ljubezen. Brez Boga se ne more premagati zla: le njegova ljubezen ponovno dvigne v notranjosti, le njegova nežnost, izlita v srce, osvobaja. Če želimo biti osvobojeni zla, je potrebno dati prostor Gospodu, ki odpušča in ozdravlja. In to stori predvsem preko zakramenta, ki ga bomo obhajali. Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. Tam vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.

Preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo nove stvari

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi zaradi naporov, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rodi od tam: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnovi. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.

Odpuščanje je vedno nova in originalna izkušnja

Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel preko preroka Izaija: »Glejte, novo stvar storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, stori nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in originalna. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.

Bistvo spovedi: ne grehi, ampak Božja ljubezen

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi, kakor tista žena, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v našo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!

Prosimo za milost, da bi ponovno odkrili srečanje rešitve

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes v spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom; Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.

Prisluhni prispevku

Photogallery

Fotografije
Petek, 29. marec 2019, 18:43