Cerca

Vatican News
Med sveto mašo je papež katoličane v Maroku spodbudil, naj vztrajno gojijo kulturo usmiljenja in pogumno hodijo po poti dialoga Med sveto mašo je papež katoličane v Maroku spodbudil, naj vztrajno gojijo kulturo usmiljenja in pogumno hodijo po poti dialoga  (Vatican Media)

Papež med mašo v Rabatu: Drzniti si živeti kot bratje in ne kot sovražniki

S sveto mašo v športnem kompleksu princa Moulaya Abdellaha v Rabatu je papež Frančišek sklenil obisk Maroka in s tem svoje 28. mednarodno apostolsko potovanje. Maše se je udeležilo okoli sedet tisoč vernikov, več kot šestdesetih različnih narodnosti. Sveti oče je maroške katoličane spodbudil, naj vztrajno gojijo kulturo usmiljenja in pogumno hodijo po poti dialoga z muslimani.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je homilijo med današnjo sveto mašo oprl na evangeljski odlomek, ki nam približa priliko o usmiljenem očetu. »In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20), beremo v Lukovem evangeliju. Kot je zatrdil papež, nam s temi besedami »evangelij vnese v srce priliko, ki izraža držo očeta, ko vidi vračanje svojega sina: ganjen do globine ne čaka, da pride v hišo, ampak preseneti in mu steče naproti. Sin, ki je pričakovan in zaželen. Oče, ki je ganjen, ko ga vidi, da se vrača.«

Oče gre tudi k starejšemu sinu

A to ni bil edini trenutek, ko je Oče tekel. Njegovo veselje bi bilo nepopolno brez navzočnosti drugega sina. Zato gre ven in stopi tudi k njemu, da bi ga povabil, naj se udeleži praznovanja. A zdi se, da starejšemu sinu niso všeč zabave ob dobrodošlici. Ne prenese očetovega veselja in ne prizna vrnitve svojega brata: »ta tvoj sin«, pravi. Zanj njegov brat ostaja izgubljen, saj ga je že izgubil v svojem srcu.

Osirotelost in izoliranost brata

V svoji nezmožnosti, da bi se udeležil praznovanja, ne le da ne prizna svojega brata, ampak tudi ne prizna svojega očeta. »Raje ima osirotelost kot bratstvo, izoliranost kot srečanje, zagrenjenost kot praznovanje. Nima le težav z razumevanjem in odpuščanjem bratu, niti mu ne uspe sprejeti očeta, ki je zmožen odpustiti, pripravljen čakati in bdeti, da ne bi nihče ostal izključen, skratka očeta, ki je zmožen čutiti usmiljenje,« je pojasnil papež.

Naša človeškost

Na pragu tiste hiše se zdi, da se kaže skrivnost naše človeškosti: na eni strani imamo zabavo ob sinovi vrnitvi, na drugi strani pa določen občutek izdajstva in ogorčenosti nad praznovanjem njegove vrnitve. Na eni strani gostoljubnost do tistega, ki je izkusil bedo in bolečino, ki je prišel celo do tega, da je smrdel in se hotel hraniti s tistim, kar so jedli prašiči; na drugi strani pa jeza in bes, ker se je dalo prostor nekomu, ki ga ni bil vreden in si ni zaslužil takšnega objema.

Napetost med nami in v nas

Kot je nadaljeval papež, se tako ponovno pojavi napetost, ki se živi med našimi ljudmi in v naših skupnostih, celi znotraj nas samih: »Napetost, ki nas, začenši s Kajnom in Abelom, naseljuje in ki smo ji poklicani pogledati v obraz. Kdo ima pravico, da ostane med nami, da ima mesto za našo mizo in pri naših srečanjih, v naših skrbeh in zaskrbljenostih, na naših trgih in v mestih? Zdi se, da še naprej odmeva tisto bratomorno vprašanje: Sem mar jaz varuh svojega brata?« (glej 1 Mz 4,9).

Na pragu tiste hiše se pojavijo ločitve in spori, agresivnost in konflikti, ki bodo vedno tolkli po vratih naših velikih želja, naših bojev za bratstvo, da bi vsaka oseba lahko že zdaj doživela svoje sinovsko stanje in dostojanstvo.

Očetova želja

A na pragu tiste hiše bo z vso jasnino žarela, brez tuhtanja in izgovorov, ki ji jemljejo moč, Očetova želja: da bi vsi njegovi otroci bili deležni njegovega veselja, da nobeden ne bi živel v nečloveških razmerah kakor njegov mlajši sin in ne v osirotelosti, izoliranosti in bridkosti kakor starejši sin. Njegovo srce hoče, da se vsi ljudje rešijo in dosežejo spoznanje resnice (glej 1 Tim 2,4).

Skušnjava, da bi verjeli v sovraštvo in maščevanje

»Nedvomno so mnoge okoliščine, ki lahko povzročijo ločitve in konflikte; očitne so situacije, ki nas lahko pripeljejo v spore in nas ločijo,« je dejal papež in pripomnil, da tega ne moremo zanikati. »Vedno nas ogroža skušnjava, da bi verjeli v sovraštvo in maščevanje kot upravičeni obliki za doseganje pravičnosti na hiter in učinkovit način. A izkušnja nam pravi, da sovraštvo, maščevanje in izdajstvo ne povzročijo drugega, kakor da ubijejo dušo naših ljudi, zastrupljajo upanje naših otrok, uničujejo in odstranjujejo vse, kar ljubimo.

Gledati Očetovo srce

Po papeževih besedah nas Jezus zato vabi, naj gledamo in motrimo Očetovo srce: »Samo tako se bomo lahko vsak dan prepoznali kot bratje. Samo začenši pri tem prostranem obzorju, ki nam lahko pomaga presegati naše kratkovidne ločitvene logike, bomo zmožni doseči pogled, ki ne zatemnjuje ali zanikuje naših razlik, s tem pa morda hoče doseči prisilno edinost ali tiho marginalizacijo. Samo če zmoremo vsak dan dvigniti oči v nebo in reči 'Oče naš', bomo lahko vstopili v dinamiko, ki nam omogoča gledati in drzniti si živeti ne kot sovražniki, ampak kot bratje.«

Vse, kar je moje, je tvoje

»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31), pravi oče starejšemu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji ljubezni in sočutju. »To sta kristjanovo največja dediščina in bogastvo. Kajti namesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega, etničnega ali verskega položaja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje, ki ga ne bo nihče mogel ne odstraniti ne uničiti, saj je čisti dar: to je stanje otrok, ki so ljubljeni, pričakovani in praznovani s strani Očeta.«

»Vse, kar je moje, je tvoje«, tudi moja zmožnost sočustvovanja, pravi Oče. Papež Frančišek je opozoril: »Ne padimo v skušnjavo, da bi svojo pripadnost otrok zvedli na vprašanje zakonov in prepovedi, dolžnosti in izpolnitev. Naša pripadnost in naše poslanstvo ne bosta vzklila iz volontarizmov, legalizmov, relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s ponižnostjo in vztrajnostjo prosile 'Pridi tvoje kraljestvo'.«

Konec prilike pišemo mi sami

Evangeljska prilika nam pušča odprti konec. Vidimo očeta, kako prosi starejšega sina, naj vstopi in se pridruži praznovanju usmiljenja. Evangelist nič ne pove o tem, kako se je odločil. Se je pridružil zabavi? Lahko si predstavljamo, da je namen tega odprtega konca, da ga vsaka skupnost, vsak med nami lahko zapiše s svojim življenjem, s svojim pogledom in s svojo držo do drugih. Kristjan ve, da je v Očetovi hiši mnogo bivališč. Zunaj pa ostanejo samo tisti, ki nočejo biti del njegovega veselja.

Pomagati rasti kulturi usmiljenja

»Dragi bratje,« je dejal papež Frančišek ob koncu homilije, »želim sem vam zahvaliti za način, kako pričujete evangelij usmiljenja na teh tleh. Hvala za trud, ki ste ga vložili, da bi vaše skupnosti bile oaze usmiljenja. Spodbujam in bodrim vas, da še naprej pomagate rasti kulturi usmiljenja, kulturi, kjer nihče ne gleda drugega z brezbrižnostjo in ne obrne pogleda stran, ko vidi njegovo trpljenje. Ostanite blizu malim in revnim, tistim, ki so zavrnjeni, zapuščeni in spregledani, še naprej bodite znamenje Očetovega objema in srca. Naj vas Usmiljeni in Milostljivi – kot ga pogosto kličejo naši bratje in sestre muslimani – krepi in daje rodovitnost delom svoje ljubezni.«

Papež ob koncu maše spodbudil k dialogu in sodelovanju

Ob koncu svete maše se je papež Frančišek zahvalil za obisk Maroka. Najprej kralju Mohamedu VI. za povabilo ter tudi oblastem in vsem osebam, ki so sodelovale za uspeh potovanja. Zahvalo je izrazil tudi nadškofoma v Rabatu in Tangeriju, škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsem vernikom laikom, ki v Maroku služijo življenju in poslanstvu Cerkve. »Hvala vam, dragi bratje in sestre, za vse, kar ste storili, da ste pripravili to potovanje, in za vse kar smo lahko med seboj podelili zahvaljujoč veri, upanju in ljubezni. S temi občutki hvaležnosti vas želim ponovno opogumiti pri vztrajanju na poti dialoga z našimi brati in sestrami muslimani in tudi k sodelovanju, da bi postalo vidno univerzalno bratstvo, ki ima svoj izvor v Bogu. Da boste lahko tukaj služabniki upanja, ki ga svet zelo potrebuje. In, lepo prosim, ne pozabite moliti zame,« je sklenil sveti oče.

Photogallery

Fotografije
Nedelja, 31. marec 2019, 16:34