Cerca

Vatican News
Papež Frančišek se je v rabatski katedrali srečal z posvečenimi osebami, jih nagovoril in z njimi zmolil Angel Gospodov. Papež Frančišek se je v rabatski katedrali srečal z posvečenimi osebami, jih nagovoril in z njimi zmolil Angel Gospodov.  (AFP or licensors)

Papež posvečenim osebam: Kristjan v Maroku je živ zakrament dialoga

»Dragi bratje in sestre. Dober dan vsem. Zelo sem vesel, da sem vas lahko srečal. Posebej se zahvaljujem patru Germainu in sestri Mary za njuni pričevanji. Rad bi pozdravil tudi člane Ekumenskega sveta Cerkva, ki na viden način kaže občestvo, ki ga v Maroku po poti edinosti živijo kristjani različnih veroizpovedi.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor med srečanjem z duhovniki, redovniki, posvečenimi osebami ter z Ekumenskim svetom cerkva v rabatski katedrali. Po govoru je papež Frančišek z njimi zmolil opoldansko molitev Angel Gospodov.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Kristjani v Maroku ste kot košček kvasa

Kristjanov je v tej državi zelo malo. To dejstvo pa v mojih očeh ni problem, čeprav priznam, da včasih za nekatere postane težko živeti. Vaš položaj me spominja na Jezusovo vprašanje: »Čemu je podobno Božje kraljestvo, čemu naj ga primerjam? […] Podobno je kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (Lk 13,18.21). Če Gospodove besede parafraziramo, se lahko vprašamo: čemu je podoben kristjan v teh področjih? Čemu ga lahko primerjam? Podoben je koščku kvasa, ki ga mati Cerkev želi pomešati v veliko količino moke, dokler ne bi vse testo vzhajalo. Jezus nas namreč ni izbral in poslal, da bi postali najbolj številni! Poklical nas je zaradi poslanstva. Postavil nas je v družbo kot majno količino kvasa:  kvasa blagrov in bratske ljubezni, v kateri se lahko kot kristjani vsi znajdemo, da bi ponavzočali njegovo kraljestvo. Tukaj mi pride na misel nasvet, ki ga je Frančišek dal svojim bratom: »Pojdite in oznanjajte evangelij in če je potrebno tudi z besedami.«

Sposobnost »prekvasiti«

Dragi prijatelji, to pomeni, da našega poslanstva krščenih, duhovnikov in posvečenih, nič kaj posebej ne določa število ali količina prostora, ki ga zasedamo, ampak naša sposobnost, da povzročamo in vzbudimo spremembo, začudenje in sočutje; določa ga način, na katerega živimo kot Jezusovi učenci sredi tistih, s katerimi delimo vsakdan, veselje, bolečine, trpljenje in upanje (prim. 2. vatikanski koncil; Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1). Z drugimi besedami, poti poslanstva ne vodijo preko prozelitizma, prosim vas, ne preko proletizma. Spomnimo se besed Benedikta XVI.: »Cerkev se ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo«. Prozelitizem vedno vodi v slepo ulico, ampak preko našega načina, kako biti z Jezusom in z drugimi. Problem torej ni v tem, da bi bili maloštevilni, ampak da bi bili prazni, da bi postali sol, ki nima več okusa evangelija, ali luč, ki ničesar več ne osvetljuje (prim. Mt 5,13-15).

Mislim, da se skrb pojavi takrat, kadar nas muči misel, da smo pomembni samo takrat, če nas je veliko in če zasedamo vse prostore. Dobro veste, da se življenje igra z našo sposobnostjo, da »prekvasimo« tam, kjer smo in s komer smo. Čeprav se lahko zgodi, da to na videz ne prinese zaznavnih ali takojšnih koristi (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 210). Biti kristjan namreč ni pridružitev nekemu nauku ne nekemu templju ne neki etnični skupini. Biti kristjan je srečanje. Kristjani smo, ker smo bili ljubljeni in smo bili deležni srečanja, ne pa sadovi prozelitizma. Biti kristjani pomeni, da vemo, da nam je bilo odpuščeno in da smo bili poslani, da bi delovali na isti način, na katerega je Bog deloval z nami, glede na to, da bodo po tem »vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Cerkev mora vstopiti v dialog zaradi zvestobe Gospodu

Ko se zavedam okoliščin, v katerih ste poklicani, da živite svojo krstno poklicanost, svoje služenje, svojo posvečenost, dragi bratje in sestre, mi prihaja na misel beseda papeža sv. Pavla VI. v okrožnici Ecclesiam suam, tako pravi: »Cerkev mora priti do dialoga s svetom, v katerem živi. Cerkev postane beseda; Cerkev postane sporočilo; Cerkev postane pogovor« (št. 67). Trditev, da mora Cerkev vstopiti v dialog, ni odvisno od mode in še manj od strategije, da bi povečala število svojih članov. Če mora Cerkev vstopati v dialog, je to zaradi zvestobe svojemu Gospodu in Učitelju, ki je vse od začetka, gnan od ljubezni, hotel stopiti v dialog kot prijatelj in nas povabiti, da bi bili deležni njegovega prijateljstva (prim. 2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Dei Verbum, 2). Na ta način smo kot učenci Jezusa Kristusa vse od dneva svojega krsta poklicani, da postajamo del tega dialoga odrešenja in prijateljstva, katerega prvi koristniki smo sami.

Kristjan je tukaj živ zakrament dialoga

Kristjan se mora v teh pokrajinah naučiti biti živ zakrament dialoga, ki ga Bog hoče začeti z vsakim moškim in vsako žensko, ne glede na to, v kakšnih razmerah živi. Gre za dialog, ki smo ga povabljeni uresničevati kot Jezus, krotak in iz srca ponižen (prim. Mt 11,29), z gorečo in nesebično ljubeznijo, brez računov in brez omejitev, v spoštovanju svobode oseb. V tem duhu najdemo starejše brate, ki nam kažejo pot, saj so s svojim življenjem izpričali, da je to mogoče; pokazali so nam »visoko mero«, ki nas izziva in spodbuja. Kako ne bi omenili lika sv. Frančiška Asiškega, ki je sredi križarske vojne šel na srečanje s sultanom Abdelom Malikom? In kako ne bi omenili blaženega Karla de Foucaulta, ki je, globoko zaznamovan od ponižnega in skritega življenja Jezusa v Nazaretu, ki ga je častil v tišini, želel biti »vesoljni brat«? Ali tudi tistih bratov in sester kristjanov, ki so se odločili, da bodo solidarni z ljudstvom vse do daritve lastnega življenja? Na ta način Cerkev, zvesta poslanstvu, ki ga je dobila od Gospoda, vstopa v dialog s svetom in postane pogovor, sodeluje pri dogodku bratstva, ki ima svojega globokega izvira nima v nas, ampak v Božjem očetovstvu.

Moliti za ljudstvo, ki nam je zaupano: Oče naš

Kot posvečeni smo poslani, da ta dialog zveličanja živimo predvsem kot prošnjo za ljudstvo, ki nam je bilo zaupano. Ko sem nekoč govoril z nekim duhovnikom, ki je tako kot vi bil v neki deželi, kjer so kristjani manjšina, se spomnim, da mi je pripovedoval, da je molitev »očenaša« v njem dobila poseben odmev, ker je, ko je molil med ljudmi drugih ver, močno čutil besede »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Prosilna molitev misijonarja tudi za ljudstvo, ki mu je bilo na določen način zaupano, ne da bi ga upravljal, ampak da bi ga ljubil, ga je pripeljala do tega, da je to molitev molil s posebnim glasom in veseljem. Bogu posvečeni, duhovnik, v svoji molitvi nosi k oltarju življenje svojih rojakov in kot skozi majno odprtino ohranja živo oživljajočo moč Duha. Kako dobro je vedeti, da lahko v različnih kotih te dežele, v vaših glasovih stvarstvo lahko prosi in nenehno govori: »Oče naš«.

Tu ste vsak dan v dialogu, v sodelovanju in v prijateljstvu

Gre za dialog, ki postane molitev in ki ga konkretno lahko uresničujemo v imenu »človeškega bratstva«, ki objema vse ljudi, jih združuje in jih dela enake med seboj. V imenu tega bratstva, »ki ga cefrajo politike integralizma in delitev ter sistemi nezmernega dobička in odvratne ideološke težnje, ki manipulirajo z narodi in z usodami ljudi« (Dokument o človeškem bratstvu, Abu Dabi, 4. februarja 2019). Molitev, ki ne razlikuje, ne ločuje in ne izključuje, ampak postane odmev življenja bližnjega; prosilna molitev, ki je sposobna Očetu reči: »pridi tvoje kraljestvo«. Ne z nasiljem ne s sovraštvom ne z etnično, versko, ekonomsko premočjo, ampak z močjo sočutja, ki je bilo s križa razodeto za vse ljudi. To je izkustvo, ki ga živi večina izmed vas.

Bogu se zahvaljujem za vse, kar ste kot učenci Jezusa Kristusa storili tukaj v Maroku, ko ste v dialogu, v sodelovanju in v prijateljstvu vsak dan našli sredstva, da ste sejali prihodnost in upanje. Tako razkrinkate in ste sposobni pokazati vse poskuse, da bi razlike in nevednost uporabili za sejanje strahu, sovraštva in konflikta. Ker vemo, da strah in sovraštvo, ko sta gojena in manipulirana, destabilizirata naše skupnosti in jih puščata duhovno nezaščitene.

Ekumenizem dobrote in dialog bratstva

Spodbujam, da brez vsake druge želje kot te, da pokažete navzočnost in ljubezen Kristusa, ki je zaradi nas postal ubog, da bi mi po njegovem uboštvu obogateli (prim. 2 Kor 8,9), da še naprej postajajte bližnji tistim, ki jih pogosto puščajo zadaj, male in uboge, zapornike in migrante. Naj bo vaša dobrota vedno dejavna in naj tako postaja pot edinosti med kristjani vseh veroizpovedi, ki so v Maroku: to je ekumenizem dobrote. Da bo mogla biti tudi pot dialoga in sodelovanja z našimi brati in sestrami muslimani in z vsemi ljudmi dobre volje. Gre za dobroto zlasti do najbolj ubogih, ki je najboljša priložnost, ki jo imamo na voljo, za nadaljevanje dela za kulturo srečanja. Naj bo to končno tak način, ki ranjenim, preizkušenim in izključenim omogoči, da se bodo v znamenju bratstva prepoznali kot člani ene same človeške družine. Kot učenci Jezusa Kristusa imejte v tem duhu dialoga in sodelovanja vedno pri srcu, da boste dali svoj prispevek v služenju pravičnosti in miru, vzgoje otrok in mladih, zaščiti in spremljanju starejših, slabotnih, prizadetih in zatiranih.

Pozdrav vsem, ki so navzoči preko molitve

Vsem vam, bratje in sestre, se ponovno zahvaljujem za vašo navzočnost in vaše poslanstvo v Maroku. Hvala za stalnost vašega ponižnega služenja in nevsiljive navzočnosti po zgledu vaših starejših v posvečenem življenju, med katerimi želim pozdraviti dekanjo s. Ersilio. Po tebi, draga sestra, se s prisrčnim pozdravom obračam na starejše brate in sestre, ki zaradi svojega zdravja niso telesno prisotni, a so z nami združeni po molitvi.

Glejte v prihodnost, v katero vas Duh projicira

Vsi vi ste priče zgodovine, ki je častitljiva, saj je zgodovina žrtev, upanja, vsakdanjega boja, življenja, použitega v služenju, vztrajnosti pri napornem delu, saj je vsako delo »pot na čelu« (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 96). A dovolite mi, da povem tudi: »Nimate samo častitljive zgodovine, ki se jo morate spominjati in jo pripovedovati, ampak tudi veliko zgodovino, ki jo morate zgraditi! Glejte v prihodnost, obiskujte prihodnost, v katero vas Duh projicira« (Posinodalna apostolska spodbuda Vita consacrata, 110), da boste še naprej živo znamenje tistega bratstva, v katero vas je poklical Oče, brez voluntarizma in resignacije, ampak kot verujoči, ki vedo, da nas Gospod stalno prehiteva in odpira prostore upanja tam, kjer se je zdelo, da je nekaj ali nekdo izgubljen.

Prošnja Gospodu za blagoslov

Naj Gospod blagoslovi vsakega izmed vas, po vas pa člane vseh vaših skupnosti. Njegov Duh naj vam pomaga, da boste obrodili bogate sadove: sadove dialoga, pravičnosti, miru, resnice in ljubezni, da bo tukaj, v tej od Boga ljubljeni deželi, raslo človeško bratstvo. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!

Molitev Angel Gospodov

Po tem govoru, ki so ga navzoči v rabatski katedrali sprejeli z aplavzom, je papež Frančišek povabil: »Sedaj pa se postavimo pod varstvo Device Marije in zmolimo Angel Gospodov«.

Nedelja, 31. marec 2019, 12:46