Papež Frančišek: Rim – mesto mostov in ne zidov

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je v govoru spomnil na bogato zgodovino mesta Rima. Je domovina izvirnega pojmovanja prava, ki se je oblikovalo na praktični modrosti njegovega prebivalstva in doseglo svet s svojimi načeli in institucijami. Je mesto, ki je prepoznalo vrednost in lepoto filozofije, umetnosti in kulture na splošno. Rim je tudi mesto mučeništva svetih apostolov Petra in Pavla, katerih kri, združena s krvjo mnogih drugih pričevalcev, se je spremenila v seme novih generacij kristjanov. Ti so dali mestu novo podobo, ki tudi danes izžareva bogastvo spomenikov, umetnostnih del, cerkva in zgradb, ki so na izjemen način razvrščeni po vseh sedmih rimskih gričih, med katerimi je Kapitolski prvi.

Rim je v svoji skoraj 2800-letni zgodovini znal sprejeti in integrirati različne prebivalce in osebe, ki so prihajali iz vseh koncev sveta ter pripadali najrazličnejšim socialnim in ekonomskim kategorijam, brez odstranjevanja razlik, brez poniževanja ali tlačenja posebnih značilnosti in identitet. Vsaki od njih je dodelil rodovitna tla, tisti primeren humus, ki spodbudi najboljše in v vzajemnem dialogu dodeli obliko novim identitetam.

Ločitev med civilno in versko oblastjo

To mesto je sprejelo študente in romarje, turiste, begunce in migrante iz različnih italijanskih delov in mnogih držav sveta. Postalo je privlačna točka in stičišče. Stičišče med celinskim severom in sredozemskim svetom, med latinsko in germansko civilizacijo, med posebnimi pravicami in močjo civilnih oblasti in duhovnih oblasti. Po papeževem prepričanju lahko zatrdimo, da »se je zahvaljujoč moči evangeljskih besed tukaj začelo tisto preudarno ločevanje, v vzajemnem spoštovanju in sodelovanju za dobro vseh, med civilno in versko oblastjo, ki je bolj usklajeno z dostojanstvom človeške osebe in ji nudi prostore svobode in soudeležbe«.

Dialog in sodelovanje

Rim je torej postal cilj in simbol za vse, ki so ga prepoznali kot prestolnico Italije in center katolicizma in kamor so se podali, da bi občudovali spomenike in sledi preteklosti, počastili spomin na mučence, obhajali pomembne praznike liturgičnega leta in jubileje, a tudi da bi delali v ustanovah italijanske države in Svetega sedeža. Kot je izpostavil papež,  »Rim torej v nekem smislu obvezuje svetno in duhovno oblast k stalnemu dialogu, stabilnemu sodelovanju v vzajemnem spoštovanju; in zahteva tudi kreativnost, tako v vsakodnevnem tkanju dobrih odnosov kot v pristopanju k številnim problemom, ki jih upravljanje s tako ogromno dediščino nujno nosi s sabo.«

Ustrezno upravljanje mesta

Rim ima posebno poklicanost, je nositelj poslanstva in ideala, ki gre čez gore in morja in se o njem govori vsem, bližnjim in daljnim, ne glede na narod, ki mu pripadajo, jezik, ki ga govorijo, kakršna koli je barva njihove kože. Kot sedež naslednika sv. Petra, je osrednja duhovna točka za ves katoliški svet. »Ta posebna zgodovinska, kulturna in institucionalna identiteta Rima zahteva, da je kapitolska uprava sposobna upravljati to kompleksno stvarnost z ustreznimi normativnimi sredstvi in prikladno oskrbo virov.« Še odločilneje pa je, da »Rim ostane na ravni svojih nalog in svoje zgodovine, da zna tudi v spreminjajočih se vsakdanjih okoliščinah biti svetilnik civilizacije in učitelj sprejemanja, da ne izgubi modrosti, ki se izraža v sposobnosti integracije vsakega, ki mu pomaga biti v polnem pomenu soudeležen pri skupni usodi«.

Rim si zasluži sodelovanje vseh

Papež je zatrdil, da »Cerkev, ki je v Rimu, želi pomagati Rimljanom, da najdejo čut pripadnosti tej izjemni skupnosti«, pri čemer je izpostavil župnije, šole, karitativne ustanove in prostovoljsko dejavnost, ki sodelujejo s civilnimi oblastmi in celotnim mestom, da bi tako Rim ohranil svojo plemenito podobo, svojo krščansko ljubezen in državljanski čut. »Rim si zasluži aktivno, modro in velikodušno sodelovanje vseh,« je poudaril. Zasluži si, da si tako posamezni meščani kot družbene sile in javne ustanove, katoliška Cerkev in druge verske skupnosti prizadevajo za dobro mesta in njegovih prebivalcev, predvsem tistih, ki se nahajajo na obrobju, ki so skorajda odvrženi in pozabljeni ali pa trpijo zaradi bolezni, zapuščenosti ali osamljenosti.

Rim, gostoljubno mesto

Papež je v nadaljevanju izpostavil prihod mnogih migrantov, ki bežijo pred vojnami in revščino in si želijo zgraditi varno in dostojno življenje. »Rim, gostoljubno mesto, je poklican pristopiti k temu epohalnemu izzivu v skladu s svojo plemenito zgodovino; svoje energije naj nameni sprejemanju in integriranju, da bi tako napetosti in probleme preoblikoval v priložnosti za srečanje in rast.« Rim, prepojen s krvjo mučencev, naj zna iz svoje kulture, prežete z vero v Kristusa, črpati vire ustvarjalnosti in karitativnosti, ki so potrebni za premagovanje strahu, ki blokira iniciative in možne rešitve. Slednje bi lahko pomagale mestu, da bi se razcvetelo, pobratilo in ustvarilo razvojne priložnosti, tako občinske in kulturne kot ekonomske in socialne. »Rim, mesto mostov in ne zidov,« je izpostavil Frančišek. »Ne se bati dobrote in ljubezni! Sta ustvarjalni in oblikujeta mirno družbo, zmožno pomnožiti moči, pristopiti k problemom z vedrino in z manj tesnobe, z več dostojanstva in spoštovanja do vsakega, ter se odpreti za nove razvojne priložnosti.«

Sveti sedež pripravljen sodelovati za dobro mesta

Sveti oče je ob koncu zagotovil, da želi Sveti sedež vedno bolj in bolje sodelovati za dobro mesta, v služenju vsem, predvsem najrevnejšim in najbolj prikrajšanim, za kulturo srečanja in za celostno ekologijo. Sveti sedež spodbuja vse svoje institucije in strukture, kakor tudi vse osebe in skupnosti, ki so z njim povezane, naj si aktivno prizadevajo za učinkovito in mikavno pričevanje vere, ki je dejavna, iniciativna in ustvarjalna v službi dobrega. Izrazil je svoje najboljše želje, da bi se vsi čutili v polnosti vključene za doseganje tega cilja, da bi z jasnostjo idej in močjo vsakodnevnega pričevanja utrdili najboljša izročila Rima in njegovega poslanstva ter da bi to pomagalo k moralni in duhovni prenovi mesta.