S papežem Frančiškom skozi minuli teden (26. 11.–2. 12. 2018)

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza: Novo srce z novimi željami

Med splošno avdienco v sredo je papež Frančišek sklenil cikel katehez o desetih Božjih zapovedi. Bog ničesar ne zahteva, ne da bi prej dal mnogo več. Vabi nas k poslušnosti, da bi nas odkupil od prevare idolatrij, ki imajo nad nami veliko moč. Iskanje lastne uresničitve v idolih tega sveta nas namreč izpraznjuje in zasužnjuje, medtem ko nam rast in trdnost daje odnos z Njim. To vključuje proces blagoslova in osvoboditve. Kakor beremo v Psalmu: »Le v Bogu se spočije moja duša, od njega prihaja moja rešitev« (Ps 62,2). Takšno osvobojeno življenje nam omogoči sprejeti svojo osebno zgodovino in nas spravi z vsem, kar smo živeli od otroštva do sedanjosti. Tako postanemo odrasli in sposobni dati pravo težo realnosti in osebam v svojem življenju. Po tej poti vstopimo v odnos z bližnjim, ki je klic k lepoti zvestobe, velikodušnosti in pristnosti, pri tem pa izhajamo iz ljubezni, ki jo Bog kaže v Jezusu Kristusu. A da bi živeli v lepoti zvestobe, velikodušnosti in pristnosti, potrebujemo novo srce, v katerem prebiva Sveti Duh. Vprašanje je, kako narediti to »presaditev srca«, kako preiti s starega na novo srce. Odgovor se glasi: preko daru novih želja (glej Rim 8,6), ki jih v nas seje Božja milost, in sicer preko desetih zapovedi, ki jih je dopolnil Jezus s svojim govorom na gori (gej Mt 5,17-48). Ko namreč premišljujemo o življenju, ki ga opisuje Dekalog, oziroma o življenju, ki je hvaležno, svobodno, pristno, blagoslovljeno, odraslo, ki varuje in ljubi življenje, je zvesto, velikodušno in iskreno, se skoraj vedno zavemo, da smo se znašli pred Kristusom.

Svetišča – kjer se vsak romar počuti kot doma

Prejšnji teden so se s papežem srečali udeleženci prvega mednarodnega simpozija za rektorje svetišč. Frančišek je med drugim izpostavil pomembnost sprejemanja romarjev. Žalostno je, kadar ob njihovem prihodu ni nikogar, ki bi jim izrekel dobrodošlico in jih sprejel kot romarje, ki so opravili pogosto dolgo pot, da so prispeli v svetišče. »Ne sme se zgoditi, da bi se več pozornosti namenjalo materialnim in finančnim potrebam, pri tem pa bi se pozabljalo, da so najpomembnejša stvarnost romarji. Do vsakega med njimi moramo biti pozorni da se bo čutil 'doma', kakor družinski član, ki se ga je že dolgo čakalo in je navsezadnje le prispel,« je zatrdil sveti oče. Upoštevati je tudi treba, da svetišča prav tako obiščejo osebe zaradi lokalne tradicije ali pomembnih umetnostnih del ali ker se svetišče nahaja v zelo lepem naravnem okolju. Ko so te osebe lepo sprejete, so bolj pripravljene odpreti srce in se pustiti oblikovati milosti. »Prijateljsko ozračje je rodovitno seme, ki ga naša svetišča lahko vržejo na zemljo romarjev in jim s tem pomagajo najti tisto zaupanje v Cerkev, ki je občasno bilo razočarano zaradi prejete brezbrižnosti.«

Prostovoljstvo in kultura solidarnosti

S svetim očetom so se srečali predstavniki centra za prostovoljno delo Solidarna Sardinija. Poudaril je, da so danes zelo potrebni pričevalci dobrote, nežnosti in zastonjske ljubezni. »Kultura solidarnosti in zastonjskosti opredeljuje prostovoljstvo in konkretno prispeva k izgrajevanju bratske družbe, v središču katere je človeška oseba,« je poudaril Frančišek in dodal, da na Sardiniji ta kultura obilno črpa iz krepkih krščanskih korenin, to pomeni iz ljubezni do Boga in do bližnjega. »Jezus nas v evangeliju vabi, naj ljubimo Boga z vsem srcem in bližnjega kakor sami sebe. Ljubezen do Boga nam vedno pomaga, da v drugem prepoznamo bližnjega, brata ali sestro, ki ju je treba ljubiti. To pa zahteva osebno in prostovoljno zavzetost, za kar pa javne institucije nedvomno lahko in morajo ustvariti ugodne splošne pogoje. Zahvaljujoč tej evangeljski 'limfi', pomoč ohranja svojo človeško razsežnost. In ravno zato vi, prostovoljci, ne opravljate nadomestnega dela v socialni mreži, ampak prispevate oblikovati človeški in krščanski obraz naše družbe.«

V boju proti odvisnostim potrebna sinergija

Papež Frančišek je sprejel udeležence mednarodne konference z naslovom Droga in odvisnosti: ovira za celostni človeški razvoj. Poudaril je, da današnji svet potrebuje humanizem, v središču katerega bo človeška oseba. Da bi premagali odvisnosti, je potrebno sinergijsko delovanje in ne izolirane politike. »Da bi premagali odvisnosti, je potrebno sinergijsko prizadevanje, ki vključuje različne obstoječe realnosti na področju izvajanja družbenih programov, ki so usmerjeni na zdravje, družinsko  podporo in predvsem vzgojo,« je dejal papež in pri tem izrazil upanje, da bi se vzpostavila boljša koordinacija politik proti drogi in proti odvisnostim, s tem da bi se ustvarila mreža solidarnosti in bližine v odnosu do tistih, ki so zaznamovani s temi patologijami. Kot je opozoril, niso potrebne izolirane politike, saj gre vendar za človeški in družbeni problem, zato mora vse biti med seboj povezano.

Ostali dogodki …

Sveti oče se je prejšnji teden srečal z otroki, obolelimi za rakom, ki se zdravijo v onkološki kliniki v Vroclavu na Poljskem; s člani združenja Poslanstvo Shahbaz Bhatti in z romarji iz južnoitalijanskih škofij Ugento in Molfetta. Sicer pa je papež Frančišek prejšnji teden poslal tudi nekaj posebnih sporočil: dvema frančiškanoma, ki delujeta v Siriji, udeležencem simpozija o opuščanju cerkva in njihovi ponovni cerkveni uporabi, carigrajskemu patriarhu Bartolomeju ob prazniku apostola Andreja.

Iz kapele Doma sv. Marte

Papež Frančišek je prejšnji teden ob jutrih daroval maše v kapeli Doma sv. Marte. V ponedeljek je med homilijo govoril o darežljivosti in posvaril pred potrošništvom; med homilijo v torek je povabil k razmišljanju o našem koncu in srečanju z Gospodom; medtem ko je med petkovo mašo govoril o verodostojnem pričevanju, pa je v četrtek opozoril na nezdružljivost med krščanskim in posvetnim življenjem: »Obstajajo tragedije, tudi v našem življenju, vendar pa je potrebno pred njimi gledati obzorje, saj smo bili odrešeni in Gospod bo prišel, da nas reši. To nas uči živeti preizkušnje sveta ne v zavezništvu s svetom ali poganstvom, ki nas vodita k uničenju, ampak z upanjem – tako, da se oddaljimo od te posvetne in poganske zapeljivosti in gledamo obzorje, upamo v Kristusa, Gospoda. Upanje je naša moč: pojdimo naprej. Vendar pa moramo prositi Svetega Duha.«