Cerca

Vatican News
Romarji iz Molfette so svetemu očetu podarili kruh Romarji iz Molfette so svetemu očetu podarili kruh  (ANSA)

Papež romarjem iz Apulije: Ne živeti od pričakovanj, ampak v pričakovanju Gospoda

Papež Frančišek je danes sprejel tudi okoli 6.500 vernikov iz škofij Ugento-Santa Maria di Leuca in Molfetta, ki so poromali v Rim, da bi se svetemu očetu zahvalili za njegov obisk aprila letos. V nagovoru je spomnil na don Tonina Bella ter spregovoril o adventnem času, ki ga začenjamo. Poudaril je, da ne smemo živeti od pričakovanj, ki se potem morda niti ne uresničijo, ampak v pričakovanju Gospoda, ki vedno prinaša novost.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan! Zahvaljujem se vam, da ste prišli, tako zelo navdušeni, zelo veseli. Hvala. Hvaležen sem msgr. Vitu Angiuliju in msgr. Domenicu Cornacchii za besede, s katerimi sta me nagovorila v vašem imenu.

Spomin na don Tonina je združil naše poti

Spomin na don Tonina je združil naše poti: mojo k vam aprila in vašo k meni v teh dneh. Zato bi vas rad sprejel z besedami, polnimi naklonjenosti, ki jih je don Tonino izrekel ob koncu zadnje krizmene maše, malo preden je doživel svojo Veliko noč: »Vsakega posebej bi želel pogledati v oči in mu reči: "Rad te imam."« Naj bo to naš način življenja: bratje in sestre, ki si znajo pogledati v oči in reči "rad te imam".

Vzemimo za svoje priporočilo, naj ne bomo nikoli potrti

Ob tisti priložnosti je don Tonino zbranim na srce položil še eno stvar. Dejal je: »Lepo vas prosim, jutri ne bodite potrti zaradi nobene grenkobe doma ali kjerkoli drugje. Ne grenite svojega življenja.« Kdor veruje v Jezusa, ne more biti žalosten; »nasprotje od krščanskega ljudstva je žalostno ljudstvo« (Il vangelo del coraggio, 2012, 145). Vzemimo za svoje priporočilo, naj ne bomo nikoli potrti: če ga bomo udejanjili, bomo prinašali zaklad Božjega veselja v revščine današnjega človeka. Kdor je potrt, ostane sam, vse obrekuje, povsod opravlja. Njegovo srce je žalostno. To je korenina. Opravljanje povzroči veliko škodo, saj človek postane žalosten. Kdor je žalosten, ostane sam, nima prijateljev: ima zaveznike; vidi le težave, le temno stran življenja. Morda je vse lepo, vse belo, vse svetlo, vendar pa on ali ona vidi madež, vidi senco, negativnost. Ko srečam takšne osebe – ki so vedno žalostne ali kritizirajo – se vprašam, če imajo v žilah kri ali kis, saj žalost razjeda. Kdor pa postavi Gospoda pred težave, ponovno  najde veselje. Tako preneha pomilovati samega sebe in namesto da bi bil postajal potrt, začne delati nasprotno: tolaži, pomaga.

Adventni čas: čas tolažbe, upanja in novosti

Dragi bratje in sestre, danes zvečer se prične čas tolažbe in upanja, adventni čas: začne se novo liturgično leto, ki s seboj prinaša novost našega Boga, ki je »Bog vsake tolažbe« (2Kor 1,3). Če pogledamo vase, vidimo, da vse novosti, tudi tiste, ki se nam danes nenehno ponujajo, ne zadostujejo, da bi zadovoljile naša pričakovanja. Vedno ostajamo lačni zaradi tega tempa novosti, novosti, ki te nikoli ne nasitijo. »Težimo k novim stvarem, ker smo rojeni za velike stvari,« je zapisal don Tonino (Non c'è fedeltà senza rischio, 2000, 34). Res je: rojeni smo zato, da bi bili z Gospodom. Ko dopustimo Bogu, da vstopi, pride resnična novost. On prenavlja, zbega, preseneti – vedno. Je Bog presenečenj.

Sprejeti Gospoda: biti pripravljeni spremeniti svoje načrte

Živeti advent pomeni »izbrati to, kar je še neznano«, kar je novo, pomeni sprejeti dobro pretresanje Boga in njegovih prerokov, kakršen je bil tudi don Tonino. Zanj sprejeti Gospoda pomeni biti razpoložljivi za to, da bi spremenili svoje načrte (prim. prav tam, 102). Rad premišljujem o sv. Jožefu. On, dober mož, je zaspal in načrti so se mu spremenili. Ponovno je zaspal in načrti so se mu spremenili. Gre v Egipt; ponovno zaspi, se vrne iz Egipta… Zaspati. Naj bo Bog tisti, ki spremeni načrte z našim veseljem.

Ne živeti od pričakovanj, ampak v pričakovanju Gospoda

Lepo je pričakovati novost Boga v življenju: ne živeti od pričakovanj, ki se potem morda niti ne uresničijo, ampak v pričakovanju, to je želeti Gospoda, ki vedno prinaša novost. Vedno! On se nikoli ne ponavlja. Pomembno je, da ga znamo pričakovati. Boga se ne pričakuje križemrok, ampak dejavni v ljubezni. »Resnična žalost – je spominjal don Tonino – je takrat, ko od življenja ne pričakuješ ničesar več« (Cirenei della gioia, 2004, 97). Mi, kristjani, smo poklicani varovati in širiti veselje pričakovanja: pričakujemo Boga, ki nas neskončno ljubi ter nas hkrati pričakuje. Če tako gledamo na življenje, le-to postane velika zaroka. Nismo prepuščeni samim sebi, nismo sami. Obiskani smo, že sedaj. Danes ste prišli k meni, pričakoval sem vas in se vam zahvaljujem, vendar pa vas bo Bog obiskal tam, kamor jaz ne morem priti: v vaših domovih, v vaših življenjih. Bog nas obišče in čaka, da bi bil z nami za vedno. Danes, jutri, pojutrišnjem, vedno. Če ga odženeš, Gospod ostane pri vratih, čaka, da mu boš ponovno pustil vstopiti. Nikoli ne odpodimo Gospoda iz našega življenja! Vedno ga pričakujmo.

Advent na strahove odgovori z »evangelijem protistrahu«

Želim vam, da bi živeli advent na ta način, kot čas tolažilne novosti in radostnega pričakovanja. »Tukaj, na zemlji, je človek tisti, ki pričakuje Gospodovo vrnitev. Tam zgoraj je Gospod tisti, ki pričakuje človekovo vrnitev«: to je adventni čas. Tako je govoril don Tonino pred 30 leti, ko je razlagal evangelij, ki ga bomo slišali to nedeljo, z besedami, ki se zdijo napisane danes. Opozoril je, da je življenje polno strahov: »strah pred svojim bližnjim. Strah pred sosedom … Strah pred drugim … Strah pred nasiljem … Strah, da nam ne bo uspelo. Strah, da ne bomo sprejeti … Strah pred tem, da se ne splača prizadevati si. Strah, da se tako ali tako sveta ne more spremeniti … Strah, da ne bi našli dela« (Homilija, 27. november 1988). Don Tonino je rekel, da na ta temačen scenarij advent odgovori z »evangelijem protistrahu«. Medtem ko je tisti, ki ga je strah, na tleh, potrt, Gospod s svojo besedo ponovno dviguje. To stori preko »dveh glagolov proti strahu, dveh glagolov, ki sta značilna za advent«: vzravnajte se in dvignite glave (prim. Lk 21,28). Če strah sili k tlom, Gospod vabi, da bi vstali; če negativnosti spodbujajo gledanje v tla, Jezus vabi, naj pogled upremo v nebesa, od koder bo prišel On. Nismo namreč otroci strahu, ampak otroci Boga; strah se premaga tako, da z Jezusom premagamo zagledanost vase: tako, da gremo preko nje.

Nismo ustvarjeni za mirne, ampak za drzne sanje

Vi dobro poznate lepoto morja. Vaše morje je zelo lepo. Povem vam, da je to najbolj modro morje, ki sem ga videl v svojem življenju. To morje vas obdaja v svoji veličini. Ob pogledu nanj lahko premišljujete o smislu življenja: objema ga Bog, neskončna lepota, zato ne more biti privezano v varnih pristaniščih, ampak je poklicano odriniti na globoko, vedno. Gospod kliče vsakega izmed nas, naj se poda na odprto morje. Ne želi, da smo nadzorniki pomola ali pazniki svetilnika, ampak pomorščaki, polni zaupanja in poguma, ki sledijo novim Gospodovim smerem in na njegovo besedo vržejo mreže življenja. »Zasebno« življenje, ki je brez tveganja in polno strahu, ki varuje samo sebe, ni krščansko življenje. Je življenje brez rodovitnosti. Nismo ustvarjeni za mirne sanje, ampak za drzne sanje.

Vstanimo s kavčev življenja!

Sprejmimo torej povabilo evangelija, tisto povabilo, ki ga je don Tonino tolikokrat ponavljal, naj bomo pokonci, naj vstanemo. Od kod? S kavčev življenja: iz lagodnosti, zaradi katerih postajamo leni, iz posvetnosti, zaradi katere zbolimo v notranjosti, iz samopomilovanja, zaradi katerega postajamo žalostni. »Vstati pomeni zapustiti tla hudobije, nasilja, dvoumnosti, saj greh postara zemljo« (prav tam). Ponovno vstanimo in dvignimo pogled v nebo. Zaznali bomo tudi potrebo, da bi odprli roke bližnjemu. In tolažba, ki jo bomo znali dati, bo ozdravila naše strahove.

Zadnja »homilija« don Tonina

Preden vam podelim blagoslov, bi vas želel pozdraviti z nekaterimi besedami upanja, z besedami zadnje zelo kratke »homilije«, ki jo je don Tonino izrekel na svoji postelji, ko je pričakoval Jezusa – njegova zadnja homilija: »Moj Gospod in moj Bog! Tudi jaz želim videti vstalega Gospoda in biti vir upanja in veselja za vse. Moj Gospod in moj Bog!« Naj bo tako tudi za nas. Hvala.

Photogallery

Fotografije
01 december 2018, 15:22