S papežem Frančiškom skozi minuli teden (10. – 15. september 2018)

Andreja Červek - Vatikan

Kateheza: Suženjstvo ega in svoboda ljubezni

Papež Frančišek je katehezo med splošno avdienco v sredo namenil tretji zapovedi, ki govori o dnevu počitka. Opozoril je na različne vrste suženjstva, ki niso samo zunanje, ampak pogosto tudi notranje in izvirajo iz ega, pri čemer je izpostavil, da resnično svobodo prejmemo od Jezusa Kristusa. »Obstaja namreč zasužnjenost, ki vklepa bolj kot ječa, bolj kot panični napad, bolj kot kakršen koli ukaz: to je suženjstvo lastnega ega.« Kot primer je papež navedel človeške strasti: požrešnež, pohotnež, skopuh, togotnež, zavistnež, lenuh, nadutež … vsi ti so sužnji svojih strasti, ki jih tiranizirajo in mučijo. Resnični suženj, kdor ne pozna počitka, je tisti, ki ni zmožen ljubiti, je odgovoril papež Frančišek. Vsa ta nagnjenja, vsi ti grehi, ta egoizem nas oddaljujejo od ljubezni in nas delajo nezmožne ljubiti. Smo sužnji nas samih in ne moremo ljubiti, kajti ljubezen je vedno usmerjena proti drugim. »Tretja zapoved, ki vabi, naj s počitkom praznujemo osvoboditev, je za nas kristjane prerokba o Gospodu Jezusu, ki prelomi notranje suženjstvo greha, da bi človeka naredil zmožnega ljubiti. Resnična ljubezen je resnična svoboda: ločuje od posedovanja, gradi odnose, zna sprejemati in ceniti bližnjega, vsak napor spreminja v dragoceni dar in usposablja za občestvo. Ljubezen osvobaja tudi v ječi, četudi smo slabotni in omejeni. To je svoboda, ki jo prejmemo od našega Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

Pri papežu japonska delegacija

Člane japonske delegacije združenja Tensho Kenoho Shisetsu Kenshokai je papež spodbudil pri njihovem prizadevanju, da bi uresničili solidarnostni sklad za formacijo mladih in osirotelih, s pomočjo podjetij, ki so občutljiva za njihove težave. S tem želijo dokazati, da lahko vera, kultura in svet ekonomije, mirno sodelujejo pri udejanjanju bolj človeškega sveta, za katerega je značilna tudi celostna ekologija. To pa je popolnoma v skladu s tem, kar sam papež želi za človeštvo danes in jutri.

Najnujnejša naloga pastirjev je svetost

Papež se je v minulem tednu srečal s škofi, ki so se udeležili tečaja za nove škofe. Govoril jim je o svetosti: »Tukaj vam govorim o vaši najnujnejši nalogi pastirjev, to je svetost! Kakor je bilo izraženo v molitvi Cerkve nad vami, ste bili izbrani od Očeta, ki pozna skrivnosti srca, da bi mu noč in dan služili tako, da bo primerno za zaupano vam ljudstvo. Niste sad samo človeškega glasovanja, temveč izbire od zgoraj. Zato se od vas ne zahteva posvetitev službi v presledkih, zvestoba po obdobjih, selektivna pokorščina, kajti poklicani ste použivati se noč in dan … Prosim vas, da na začetku svoje službe v središče postavite Boga. On je tisti, ki zahteva vse, a v zameno da življenje v polnosti. Ne tisto razvodenelo in povprečno, prazno smisla, ker je polno samote in napuha, temveč življenje, ki izhaja iz druženja z njim in ki nikoli ne mine, iz ponižne moči križa njegovega Sina in iz vedre gotovosti zmagovite ljubezni, ki v nas prebiva.«

Papež sprejel udeležence generalnega kapitlja kapucinov

Sveti oče se je prejšnji teden srečal z udeleženci generalnega kapitlja kapucinov. Med drugim je dejal, da »naš čas kaže znamenja očitne duhovne in moralne stiske, ki je posledica izgube gotovih in tolažilnih opornih točk vere. Kako zelo danes osebe potrebujejo, da so sprejete, da se jim prisluhne ter razsvetli z ljubeznijo! In kako pomembno tradicijo imate vi, kapucini, v bližini ljudem, pri soudeležbi v konkretnih težavah, pri duhovnem pogovoru ter podeljevanju zakramenta sprave! Bodite vedno učitelji molitve, gojite krepko duhovnost, ki vse spominja na 'to, kar je zgoraj'.«

Svet bo rešila revolucija nežnosti

»Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna revolucija nežnosti. To nas bo rešilo,« je dejal papež Frančišek med srečanjem z udeleženci simpozija o teologiji nežnosti. V primerjavi s preteklostjo, smo danes manj osredotočeni na pojem ali na prakso in bolj na »čutenje«. To nam morda ni všeč, a gre za dejstvo: izhaja se iz tistega, kar se čuti. »Teologija se zagotovo ne more omejiti na čustvo, a prav tako ne more zanemariti, da se na mnogih koncih sveta pristop k življenjskim vprašanjem ne začne več z zadnjimi vprašanji ali družbenimi potrebami, temveč s tistim, kar oseba čustveno zaznava. Teologija je izzvana, da spremlja to eksistencialno iskanje, s tem da prinaša luč, ki prihaja iz Božje besede.«

Ne pozabimo na žrtve krize v Siriji

Prejšnji teden so se v Rimu zbrali predstavniki katoliških karitativnih organizacij, ki delujejo na kriznih območjih v Siriji in sosednjih državah. Srečali so se tudi s papežem Frančiškom, ki je v govoru mednarodno skupnost pozval, naj ne pozabi na mnoge potrebe žrtev te krize, predvsem pa naj preseže logiko interesov in se posveti služenju za mir, s tem da konča vojno. »No moremo zapreti oči pred stvarmi, ki so prisilile na milijone oseb, da so z bolečino zapustile svoje lastno ozemlje,« je zatrdil in mednarodno skupnost spodbudil k obnovljenemu prizadevanju za varno vrnitev razseljenih na njihove domove. »Zagotoviti jim zaščito in prihodnost je državljanska dolžnost. S tem, da se obrišejo solze otrokom, ki niso videli drugega kakor razvaline, smrt in uničenje, bo svet ponovno našel dostojanstvo.«

Papež v Piazzi Armerini in Palermu

Včeraj se je papež Frančišek mudil na pastoralnem obisku na Siciliji, in sicer v škofijama Piazza Armerina in Palermo. Povod obiska je bila 25. obletnica smrti blaženega Pina Puglisija. V Piazzi Armerini se je srečal z verniki. Spregovoril je o križih in trpljenju tamkajšnjega področja ter spodbudil k Cerkvi misijonarske ljubezni: »Če želimo dati konkretnost naši veri, se moramo naučiti prepoznavati v tem človeškem trpljenju Gospodove rane. Gledati jih in se jih dotikati (glej Jn 20,27) za nas kristjane pomeni prevzeti zgodbo in meso Kristusa kot kraja rešitve in osvoboditve. Zato vas spodbujam, da si prizadevate za novo evangelizacijo tega osrednjega sicilijskega območja, pri tem pa začnete ravno pri njegovih križih in trpljenju.«

V Palermu je sveti oče daroval mašo, srečal se je s klerom, posvečenimi osebami in  semeniščniki, posebno srečanje pa namenil tudi mladim. Pri homiliji je spregovoril o blaženem don Pinu, ki ga je pred petindvajsetimi leti v Palermu ubila mafija. »Don Pino je vedel, da je tvegal, vendar pa je vedel predvsem, da je resnična nevarnost v življenju ne tvegati, životariti sredi lagodnosti, izgovorov in bližnjic. Naj nas Bog osvobodi nizkotnega, da bi se zadovoljili s polresnicami. Polresnice ne nasitijo srca, ne denejo nam dobro. Naj nas Bog osvobodi malega življenja, ki se vrti okoli malenkosti. Naj nas osvobodi od tega, da bi mislili, da je vse dobro, če je dobro zame. Drugi naj se znajde sam. Naj nas osvobodi od tega, da bi se imeli za pravične, če ne storimo ničesar, da bi se zoperstavili krivici. Naj nas osvobodi od tega, da bi se imeli za dobre, ker ne delamo ničesar slabega. Gospod, daj nam, da bi si želeli delati dobro; da bi iskali resnico in sovražili dvoličnost; da bi izbirali žrtev, ne lenobe: ljubezen, ne sovraštva; odpuščanje, ne maščevanja.«