Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Frančišek je sprejel v avdienco novoposvečene škofe, udeležence tečaja, ki ga je pripravila Kongregacija za škofe. Papež Frančišek je sprejel v avdienco novoposvečene škofe, udeležence tečaja, ki ga je pripravila Kongregacija za škofe.  (Vatican Media)

Papež Frančišek nagovoril novoposvečene škofe

»Dragi bratje, dober dan! Z veseljem vas danes sprejemam ob zaključku vašega romanja novih škofov k virom duhovnosti tega starodavnega in vedno novega Petrovega in Pavlovega Rima.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil okoli 130 škofov udeležencev tečaja za nove škofe, ki ga je pripravila Kongregacija za škofe in tudi Kongregacija za vzhodne Cerkve.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Medtem ko vas objemam kot nove pastirje Cerkve in je v vas še vedno začudenje, da ste bili poklicani k temu poslanstvu, ki ni nikoli v sorazmerju in v skladu z našimi močmi, vas želim vzeti na samo, vas in vsako od vaših Cerkva ter se vam želim približati s Kristusovim načinom, ki ogreje srce, ponovno odpre ušesa in razveže jezik za veselje, ki se ne skali in ne zaide, saj ni bilo kupljeno ali zasluženo, ampak je popolna milost!

Škofovstvo: zaklad življenja

Z vidika veselja evangelija ste skušali razbirati skrivnost vaše identitete, ki ste jo pravkar kot dar od Boga prejeli. Izbrali ste pravi zorni kot za vstop v skrivnost škofovstva, saj se glede tega z nobeno zaslugo ne moremo hvaliti, niti niso to pridobljeni nazivi ali prisvojene pravice. Skoraj 'po naključju' smo našli zaklad našega življenja in smo zato poklicani prodati vse, da bi obdržali njihovo, na kateri se skriva ta neizčrpni rudnik (prim. Mt 13,44). Vsakodnevno je torej potrebno vzeti v roke ta dragoceni dar in v njegovi luči iskati luč (prim. Ps 35,10) ter se od njegovega obličja pustiti preoblikovati.

Škofje ste najprej poklicani k svetosti

Tukaj vam govorim o vaši najnujnejši nalogi pastirjev, to je svetost! Kakor je bilo izraženo v molitvi Cerkve nad vami, ste bili izbrani od Očeta, ki pozna skrivnosti srca, da bi mu noč in dan služili tako, da bo primerno za zaupano vam ljudstvo. Niste sad samo človeškega glasovanja, temveč izbire od zgoraj. Zato se od vas ne zahteva posvetitev službi v presledkih, zvestoba po obdobjih, selektivna pokorščina, kajti poklicani ste použivati se noč in dan.

Da ostanete budni tudi tedaj, ko izgine luč, ali ko se Bog sam zakrije s temo, ko se prebuja skušnjava, da bi se umaknili nazaj in ko hudobec, ki je vedno na preži, prefinjeno namiguje, da ne bo več jutranje zarje. Ravno tedaj je potrebno z obrazom skloniti se do tal (prim. 1Mz 17,3), da bi prisluhnili Bogu, ki govori in obnavlja svojo nikoli zanikano obljubo. In potem ostati zvesti tudi tedaj, ko v vročini dneva pojenjajo moči za vztrajanje in ko rezultat napora ni več odvisen od zalog, ki jih imamo.

Vse to pa ni zaradi povečanja narcističnega domišljanja, da smo bistveni, temveč da predstavimo Očeta, kot tistega, ki je naklonjen svojemu ljudstvu. Bog že v naprej deluje v prid človeku. Njegovo božansko bivanje, ki bi lahko obstajalo tudi brez nas, se v svojem Sinu Jezusu razodeva kot tisti, ki je za nas. V njem je ponujeno očetovstvo Boga, ki nikoli ne odpove. V njem poznamo božansko srce, ki nima nič in nobenega za izgubljenega. In to je sporočilo, ki ga imajo verniki pravico najti na vaših ustnicah, v vaših srcih in v vašem življenju.

Boga postavite v središče

Prosim vas, da na začetku svoje službe v središče postavite Boga. On je tisti, ki zahteva vse, a v zameno da življenje v polnosti. Ne tisto razvodenelo in povprečno, prazno smisla, ker je polno samote in napuha, temveč življenje, ki izhaja iz druženja z njim in ki nikoli ne mine, iz ponižne moči križa njegovega Sina in iz vedre gotovosti zmagovite ljubezni, ki v nas prebiva.

Pogled usmerjen v Gospoda

Naj vas ne zavajajo pripovedi o katastrofah ali napovedi nesreč, saj to, kar edino velja, je vztrajanje pri tem, da se ne ohladi ljubezen (prim. Mt 24,12) in da ostane glava pokonci in dvignjena proti Gospodu (prim. Lk 21,28), saj Cerkev ni naša, temveč je od Boga. On je bil pred nami in bo za nami. Usoda Cerkve, majhne črede, je zmagovalno skrita v križu Božjega Sina. Naša imena so vklesana v njegovo srce; naša usoda je v njegovih rokah. Zato ne izgubljajte svojih najboljših moči za preštevanje polomij in očitkov zagrenjenosti, ki vam skrčijo srce in zaprejo obzorje. Kristus naj bo vaše veselje in evangelij vaša hrana. Svoj pogled imejte trdno usmerjen na Gospodu Jezusu in navajeni na njegovo svetlobo veste, kje jo nenehno iskati tudi, ko se ta prelomi, čeprav le preko odseva.

Tam, v družinah vaših skupnosti, kjer v trdoživi potrpežljivosti in v velikodušni anonimnosti zibajo in hranijo dar življenja.
Tam, kjer v srcih obstaja krhka, a neuničljiva gotovost, da bo resnica prevladala, da ljubiti ni zaman, da ima moč odpuščanja sposobnost spremeniti in spraviti, da edinost vedno premaga razdeljenost, da pogum za pozabljanje na samega sebe za dobro drugih prinaša večje zadovoljstvo, kot pa nedotakljivi primat jaza.
Tam, kjer številne posvečene osebe in Božji služabniki, v tihi posvetitvi samega sebe vztrajajo, ne meneč se za dejstvo, da dobro ni razglašano naglas, da ni tema blogov, niti ne pride na prve strani. Oni še naprej verjamejo in s pogumom pridigajo evangelij milosti in usmiljenja ljudem, ki so žejni razlogov za življenje, upanja in ljubezni. Ne ustrašijo se ran Kristusovega mesa, jalovega zaradi greha in neredko zaradi sinov Cerkve.

Škofu zaupana delna Cerkev je Kristusovo meso

Dobro vem, kako v našem času besnita osamljenost in zapuščenost, se širi individualizem ter narašča ravnodušnost do prihodnosti drugih. Milijonov moških in žensk, otrok in mladih je izgubljenih v resničnosti, v kateri so zatemnjene oporne točke, saj so negotovi zaradi stiske, da ne pripadajo nikomur. Njihova usoda ne nagovarja vesti vseh in žal pogosto tisti, ki bi morali imeti največ odgovornosti, se krivično izmaknejo. Toda nam ni dovoljeno, ne meniti se za Kristusovo meso, saj nam ni bila dana samo v zakramentu, ki ga lomimo, ampak tudi v Božjem ljudstvu, ki smo ga podedovali.

Pripadajo nam tudi njegove rane. Dolžni smo se ga dotakniti, a ne zato, da iz tega delali čeprav razumljive jezne programske razglase, ampak kot kraje, v katerih se Kristusova Cerkev uči, do katere točke je lahko izmaličena, ko na njenem obličju zbledijo Ženinove poteze. S tem se pa tudi nauči, kje ponovno začeti s ponižno in vestno zvestobo glasu svojega Gospoda. Samo On lahko zagotavlja, da ne bodo ljudje na mladikah njegovega vinograda našli trpko grozdje (prim. Iz 5,4), ampak dobro vino (prim. Jn 2,11), tisto od prave trte, brez katere ne moremo storiti ničesar (prim. Jn 15,5).

Deliti svetu novo vino, Kristusa

Namen Cerkve je namreč deliti svetu to novo vino, Kristusa. Nič nas ne sme odvrniti od tega poslanstva. Vedno znova potrebujemo nove mehove (prim. Mr 2,22) in vse to, kar počnemo, nikoli ne zadostuje, da bi postali vredni novega vina, ki naj bi bilo v njih nalito in deljeno naprej. Vendar pa ravno zato je potrebno, da posode vedo, da bodo brez novega vina samo hladni kamniti vrči, ki sicer opominjajo na pomanjkanje, a ne darujejo iz polnosti. Prosim vas, naj vas nič ne odvrne od tega cilja, da bi podarjali polnost.

Vaša svetost naj ne bo sad samote, ampak naj cveti in rodi sad na živem telesu Cerkve, ki vam je bila od Gospoda zaupana, enako, kot je ob vznožju križa izročil svojo Mater ljubljenemu učencu. Sprejmite jo kot nevesto, ki jo ljubite, kot devico, ki jo ohranjajte takšno, kot mater, ki naj postaja rodovitna. Vaše srce naj si ne želi drugih ljubezni. Bodite čuječi, da bo zemlja vaših Cerkva rodovitna za seme Besede in nikoli poteptana od divjih prašičev (prim. Ps 80,14).

Svetost

Kako boste to storili? Spominjam vas, da nismo mi na začetku našega »dela svetosti«, ampak je vedno Bog. Majčkena svetost je, ki se hrani z izročitvijo v Njegove roke, kakor odstavljeni otrok v naročju svoje matere (prim. Ps 131,2), ki mu ni potrebno prositi dokazov za materino bližino. Gre za zavestno svetost od katere nič bolj učinkovitega, večjega, bolj dragocenega, bolj potrebnega, ne morete iz svojega očetovstva, ki je v vas, ponuditi svetu. Vsaka oseba, ki se bo srečala z vami, bo tako lahko v vas vsaj bežno zaznala Božjo lepoto, gotovost njegove družbe in polnost njegove bližine. Ta svetost raste ob odkritju, da Boga ni mogoče udomačiti in da ne potrebuje ograj za obrambo svoje svobode, saj se ne okuži medtem, ko se približa, ampak nasprotno, posveti vse, česar se dotakne.

Nič ne pomaga preštevanje lastnih kreposti, prav tako ne asketski program ali fitnes osebnih prizadevanj ali dieta, ki jo ponavljamo od ponedeljka do ponedeljka, kakor da bi bila svetost sad samo volje. Izvir svetosti je milost, ko se približamo veselju evangelija in ko pustimo, da le-ta vdre v naše življenje na način, da ne moremo več drugače živeti.

Preden smo bili, je že Bog in nas ljubi. Svetost je, dotakniti se tega mesa Boga, ki je pred nami, je vstopiti v stik z njegovo dobroto. Poglejte poklicane pastirje v betlehemski noči: v tem Otroku so našli Božjo dobroto! Gre za veselje, ki ga nihče ne more ukrasti. Poglejte ljudi, ki so od daleč opazovali Kalvarijo. Vrnili so se domov trkajoč se na prsi, saj so videli okrvavljeno telo Božje Besede. Pogled na Božje meso, skoplje ter pripravi v srcu prostor, v katerem začne počasi prebivati božanska polnost.

Do koga mora biti škof še posebej pozoren

Zato vam priporočam, da se ne sramujete mesa svojih Cerkva. Vstopite v dialog z njihovimi vprašanji. Priporočam vam posebno pozornost do klera in semeniščnikov. Ne moremo odgovoriti na izzive glede njih, če ne posodobimo svoje postopke izbiranja, spremljanja in vrednotenja. Naši odgovori ne bodo imeli nobene prihodnosti, če ne bomo v njih prišli do duhovnega brezna, ki je v ne redkih primerih povzročil pohujšljive slabosti; če ne bomo razgalili bivanjsko praznino, ki ga je polnila; če ne bodo razkrili, zakaj je Bog postal nem, bil utišan, odstranjen iz nekega načina življenja, kakor da ga ne bi bilo.

Ob tem mora vsakdo od nas ponižno vstopiti v globino samega sebe in se vprašati, kaj mora storiti, da bo obličje Cerkve, ki jo vodimo v imenu najvišjega Pastirja, bolj sveto. Ni dovolj kazati s prstom na druge, ustvarjati grešne kozle, si pretrgati oblačila, riti v slabost drugega, kakor to radi počnejo sinovi, ki so doma živeli, kot da bi bili služabniki (prim. Lk 15,30-31). Tu je potrebno delati skupaj in v občestvu ter s prepričanjem, da je pristna svetost tista, ki jo Bog v nas udejanja, kajti če bomo dojemljivi za njegovega Duha, se bomo vrnili k preprostemu veselju evangelija. Tako bo njegov blagor postal v naših izbirah za druge in v našem življenju konkreten.

Zato vas vabim, da greste veseli in ne zagrenjeni naprej, z vedrino in ne s tesnobo, potolaženi in ne potrti tako, da iščete Gospodovo tolažbo, ohranjajoč pri tem srce jagnjet, ki vedo, čeprav jih obkrožajo volkovi, da bodo zmagala, saj računajo na pastirjevo pomoč.

Medtem ko se zahvaljujem kardinalu Marcu Ouelletu in kardinalu Leonardu Sandriju ter njunima kongregacijama za velikodušno delo, ki ga opravljajo, podeljujem apostolski blagoslov na vsakega od vas in na Cerkve, ki ste jim poklicani služiti. Hvala.

Prisluhni papeževemu govoru

Photogallery

Fotografije s srečanja
13 september 2018, 18:11