Beta različica

Cerca

Vatican News
»Učlovečiti Božjo besedo za Cerkev in za človeka tretjega tisočletja. Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna revolucija nežnosti. Ta nas bo rešila.« »Učlovečiti Božjo besedo za Cerkev in za človeka tretjega tisočletja. Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna revolucija nežnosti. Ta nas bo rešila.«  (Vatican Media )

Papež Frančišek o teologiji nežnosti: Potrebujemo revolucijo nežnosti

S papežem Frančiškom so se danes srečali udeleženci simpozija o teologiji nežnosti, ki je potekal v Assisiju v organizaciji družinskega centra Dom nežnosti. Sveti oče je v ospredje postavil ljubezen - čutiti, da smo ljubljeni, in čutiti, da ljubimo. Kot je dejal, nas bo rešila revolucija nežnosti.

Andreja Červek – Vatikan

Papež se je v govoru najprej dotaknil izraza »teologija nežnosti«. Teologija in nežnost se zdita dve oddaljeni besedi. Za prvo se zdi, da se sklicuje na akademsko okolje, druga pa na medosebne odnose. »V resnici pa ju naša vera neločljivo povezuje,« kot je dodal. »Teologija namreč ne more biti abstraktna – če bi bila abstraktna, bi bila ideologija, saj izvira iz eksistencialnega poznavanja, nastane iz srečanja z Besedo, ki je postala meso! Teologija je torej poklicana komunicirati konkretnost Božje ljubezni. In nežnost je prava 'eksistencialna konkretnost', ki posreduje našemu času čustvo, ki ga Gospod goji do nas.«

Božja ljubezen je osebna in konkretna

V primerjavi s preteklostjo, smo danes manj osredotočeni na pojem ali na prakso in bolj na »čutenje«. Kot je zatrdil papež, nam to morda ni všeč, a gre za dejstvo: izhaja se iz tistega, kar se čuti. »Teologija se zagotovo ne more omejiti na čustvo, a prav tako ne more zanemariti, da se na mnogih koncih sveta pristop k življenjskim vprašanjem ne začne več z zadnjimi vprašanji ali družbenimi potrebami, temveč s tistim, kar oseba čustveno zaznava. Teologija je izzvana, da spremlja to eksistencialno iskanje, s tem da prinaša luč, ki prihaja iz Božje besede.« Dobra teologija nežnosti v tem smislu lahko nagiba božansko ljubezen. To je možno zato, ker »Božja ljubezen ni splošen abstraktni princip, ampak oseben in konkreten, ki ga Sveti Duh sporoča v notranjosti. On namreč dosega in spreminja človekova čustva in misli.« Vsebino teologije nežnosti je Frančišek strnil v dve točki: lepota, ker se čutimo ljubljeni od Boga, in lepota, ker čutimo, da ljubimo v Božjem imenu.

Čutiti se ljubljeni. Zaupati

Čutiti, da smo ljubljeni, je po papeževih besedah sporočilo, ki nas je močneje doseglo v zadnjih časih: s Presvetim srcem, z usmiljenim Jezusom, z usmiljenjem, ki je bistvena last Trojice, in s krščanskim življenjem. »Nežnost lahko razkriva naš način, kako danes dojemamo božje usmiljenje. Nežnost nam poleg očetovskega obličja razkriva tudi materinsko obličje Boga; Boga, ki je zaljubljen v človeka, ki nas ljubi z ljubeznijo, neskončno večjo od tiste, ki jo mati čuti do svojega otroka (glej Iz 49,15). Karkoli se zgodi, karkoli počnemo, bodimo prepričani, da je Bog blizu, sočuten, pripravljen biti ganjen za nas. Nežnost je dobrodejna beseda, je protiutež strahu v odnosu do Boga, kajti v ljubezni ni strahu (glej 1 Jn 4,18), saj zaupanje premaga strah. Čutiti se ljubljeni pomeni torej naučiti se zaupati Bogu, reči mu, kakor on sam želi: Jezus, vate zaupam.«

Po papeževih besedah lahko raziskovanje v tej smeri Cerkvi dá »okusno« teologijo, nam tako pomaga živeti vero, ki je zavestna in goreča v ljubezni in upanju, ter nas spodbuja, da prepognemo kolena in se pustimo dotakniti in raniti z božjo ljubeznijo. V tem smislu nas nežnost usmerja k trpljenju. »Križ je namreč pečat božje nežnosti, ki zajema iz Gospodovih ran,« je zatrdil papež Frančišek. »Njegove vidne rane so okna, ki na stežaj odpirajo njegovo nevidno ljubezen. Njegovo trpljenje nas vabi, naj preoblikujemo svoje kamnito srce v meseno srce in se vnamemo za Boga. Ter za človeka, zaradi Božje ljubezni.«

Čutiti, da ljubimo. Služiti

In to je bil tudi drugi poudarek, o katerem je želel spregovoriti sveti oče – čutiti, da ljubimo: »Ko se človek čuti zares ljubljenega, čuti tudi, da ljubi. Po drugi strani pa, če je Bog neskončna nežnost, je tudi človek, ustvarjen po njegovi podobi, zmožen nežnosti. Nežnost torej, daleč od sentimentalizma, je prvi korak, da se preseže upognjenost vase, da se izstopi iz egocentrizma, ki kvari človeško svobodo. Božja nežnost nam pomaga razumeti, da je smisel življenja ljubezen. Tako razumemo, da izvor naše svobode ni nikoli avtoreferencialen. In čutimo se poklicane, da na svet zlijemo ljubezen, prejeto od Gospoda, da jo usmerimo v Cerkev, v družino, v družbo in jo vnesemo v služenje in darovanje. Vse to ne iz dolžnosti, ampak iz ljubezni, iz ljubezni njega, s strani katerega smo nežno ljubljeni.«

Rešila nas bo revolucija nežnosti

Kot je papež dejal ob koncu govora, ti namigi usmerjajo k »teologiji na poti«. To je teologija, ki gre ven iz ožin, v katere se včasih zapira, in se z dinamizmom obrne na Boga, pri tem pa prime za roko človeka. To je teologija, ki ni narcistična, ampak iztegnjena v služenje skupnosti; je teologija, ki se ne zadovolji s ponavljanjem preteklih paradigem, ampak je učlovečena Beseda. Seveda se Božja beseda ne spreminja (glej Heb 1,1-2;13,8), a meso, ki ga je danes poklicana prevzeti, to se spreminja v vsaki dobi. Kot je sklenil Frančišek, je torej še veliko dela za teologijo in za njeno poslanstvo v današnjem času: »Učlovečiti Božjo besedo za Cerkev in za človeka tretjega tisočletja. Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna revolucija nežnosti. Ta nas bo rešila.«

Zvočni posnetek

Photogallery

Fotografije
13 september 2018, 12:25