Kateheza: Največje suženjstvo je suženjstvo ega

Andreja Červek - Vatikan

Dekalog oz. deset Božjih zapovedi, ki je naveden v 2. Mojzesovi knjigi (Eksodus), se v 5. Mojzesovi knjigi (Devteronomij) ponovi skorajda na identičen način. Izjema je le tretja zapoved, tretja Beseda, kjer se pojavi dragocena razlika: medtem ko je v 2. Mojzesovi knjigi razlog za počitek »blagoslov stvarstva«, v 5. Mojzesovi knjigi počitek obeleži »konec suženjstva«. Na ta dan mora suženj počivati enako kot gospodar in tako praznovati spomin na velikonočno osvoboditev.

Zunanje in notranje suženjstvo

Sužnji namreč že po sami definiciji ne morejo počivati. A kot je dejal papež, obstaja veliko vrst suženjstva tako zunanjega kot notranjega. Imamo zunanje prisile, kot so zatiranja, življenja, zaznamovana z nasiljem in drugimi vrstami krivice. Obstajajo tudi notranje ječe, kar so na primer psihološke blokade, kompleksi, karakterne omejitve in drugo. Ali v teh pogojih obstaja počitek? Ali človek, ki je zaprt ali zatiran, lahko kljub temu ostane svoboden? Ali je oseba, ki jo mučijo notranje težave, lahko svobodna?

Božje usmiljenje nas osvobaja

Dejansko imamo osebe, ki tudi v zaporu živijo veliko svobodo duše. Pomislimo na primer na sv. Maksimilijana Kolbeja ali na kardinala Van Thuana, ki sta temna zatiranja spremenila v kraje luči. Kakor imamo tudi osebe, zaznamovane z velikimi notranjimi šibkostmi, ki pa poznajo počitek usmiljenja in ga znajo tudi posredovati. »Božje usmiljenje nas osvobaja,« je izpostavil sveti oče. »In kadar se ti srečaš z Božjim usmiljenjem, imaš večjo notranjo svobodo in si jo zmožen tudi posredovati. Zato je zelo pomembno odpreti se Božjemu usmiljenju, da bi nehali biti sužnji samih sebe.«

Resnična svoboda?

Kaj je torej resnična svoboda? Je morda v svobodi izbiranja? Vsekakor je to del svobode in prizadevamo si, da bi bila zagotovljena vsakemu moškemu in ženski. A dobro vemo, da ni dovolj početi, kar si želimo, da bi bili zares svobodni in srečni. Resnična svoboda je veliko več.

Obstaja namreč zasužnjenost, ki vklepa bolj kot ječa, bolj kot panični napad, bolj kot kakršen koli ukaz: to je suženjstvo lastnega ega. To so ljudje, ki se ves dan ogledujejo v ogledalu, da bi videli ego. Ravno ego je višje postave od lastnega telesa. To so sužnji ega. Ego lahko postane ječar, ki muči človeka, kjerkoli je, in mu nalaga največje zatiranje, kar se imenuje greh, ki ni banalno nasilje nekega zakonika, ampak poraz življenja in stanje sužnjev. Greh je navsezadnje govorjenje in delovanje ega, ko mi ni pomembno, da obstaja meja, da obstaja zapoved, niti mi ni pomembno, da obstaja ljubezen: ego – to je greh.

Sužnji strasti

Kot primer je papež navedel človeške strasti: požrešnež, pohotnež, skopuh, togotnež, zavistnež, lenuh, nadutež … vsi ti so sužnji svojih strasti, ki jih tiranizirajo in mučijo. Za požrešneža ni miru, kajti požrešnost je hinavščina želodca, ki je poln, a nam daje verjeti, da je prazen. Hinavski želodec nas naredi požrešne. Smo sužnji hinavskega želodca. Za požrešneža ni miru. Pohotnež mora živiti užitke. Skrb za posedovanje uničuje skopuha, ki vedno kopiči denar in drugim povzroča slabo. Ogenj jeze in črv zavisti uničujeta odnose. Lenoba, ki se izogiba vsakemu naporu, povzroča nezmožnost živeti. Vzvišeni egocentrizem koplje jamo med sabo in drugimi.

Resnična ljubezen, resnična svoboda

Kdo je torej suženj? Kdo je tisti, ki ne pozna počitka? Resnični suženj, kdor ne pozna počitka, je tisti, ki ni zmožen ljubiti, je odgovoril papež Frančišek. Vsa ta nagnjenja, vsi ti grehi, ta egoizem nas oddaljujejo od ljubezni in nas delajo nezmožne ljubiti. Smo sužnji nas samih in ne moremo ljubiti, kajti ljubezen je vedno usmerjena proti drugim.

Tretja zapoved, ki vabi, naj s počitkom praznujemo osvoboditev, je za nas kristjane prerokba o Gospodu Jezusu, ki prelomi notranje suženjstvo greha, da bi človeka naredil zmožnega ljubiti. »Resnična ljubezen je resnična svoboda: ločuje od posedovanja, gradi odnose, zna sprejemati in ceniti bližnjega, vsak napor spreminja v dragoceni dar in usposablja za občestvo. Ljubezen osvobaja tudi v ječi, četudi smo slabotni in omejeni. To je svoboda, ki jo prejmemo od našega Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je sklenil katehezo sveti oče.