Išči

Vatican News
 (Vatican Media)

Peta meditacija p. Bovatija: Nočni prehod. Brez strahu.

V sredo dopoldan so člani rimske kurije v Ariccii prisluhnili peti meditaciji postnih duhovnih vaj, ki jih papež Frančišek tokrat spremlja iz Doma sv. Marte. P. Pietro Bovati DJ, tajnik Papeške biblične komisije, je tokratnemu razmišljanju dal naslov »Nočni prehod«, spregovoril pa je o strahu, ki je danes pogosto prisoten, ker ljudje čutijo, da so prah. Trden odgovor na to težavo po njegovem mnenju najdemo v Božji besedi, ki razsvetljuje našo pot.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pot skozi puščavo in hoja po vodi

Prvi svetopisemski odlomek, ki je bil izhodišče za peto meditacijo, je bilo 14. poglavje Druge Mojzesove knjige, ki govori o poti Izraelcev skozi puščavo, del katere je bil tudi prehod skozi morje. V drugem delu pa se je p. Bovati navezal na prizor v Matejevem evangeliju (Mt 14,22-32), ki opisuje Jezusovo hojo po vodi in njegovo srečanje s prestrašenimi učenci v čolnu.

V delovanje je Boga vključen poseg »Božjega služabnika«

Kot je v uvodu dejal tajnik Papeške biblične komisije, je bil namen včerajšnjega dneva molitve prisluhniti nekaterim odlomkom Svetega pisma, ki bi udeležencem duhovnih vaj pomagali pri poslanstvu, ki jim ga je Gospod zaupal: tako s klicem v duhovništvo kot tudi s klicem, da sprejmejo določene odgovornosti v Cerkvi. Pri tem je poudaril, da je v prvem predlaganem odlomku razvidno predvsem, kako je v delovanje Boga vključen poseg »Božjega služabnika«: ta naziv je uporabljen za Mojzesa ob koncu 34. poglavja Pete Mojzesove knjige, kjer je opisan kot poslušna in tudi pogumna oseba; krotak in hkrati dejavno orodje krotkosti za druge; Božja beseda nam ga predstavi kot zgled, ki naj ga posnemamo.  

Noč, pot

P. Bovati se je najprej zaustavil ob naslovu meditacije in poudaril, da se »nočni prehod« nanaša tako na besedilo iz Druge Mojzesove knjige kot tudi iz Matejevega evangelija. Pri tem je izpostavil besedo »noč«, preko katere »smo poklicani vstopiti v perspektivo teme, ki vključuje razsežnosti zaskrbljenosti, zbeganosti. Hkrati pa je noč tudi kraj skrivnosti, kjer se Bog razodeva.« Poleg noči je v naslovu ključnega pomena tudi pot, ki je v odlomkih predstavljena kot prehod, »to je kot pot, ki vodi, kakor je v primeru velikonočnega dogodka, preko ožine in kot takšna vliva strah in tudi zavračanje.« Skratka, »gre za tematike, ki govorijo o človeškem srcu, o procesu tistih, ki dvomijo, jih je strah in torej za pomoč prosijo Božjo besedo, človeka, ki ga je Gospod poklical, da bi storil ta prehod.«

Bog nima v mislih ideje o lahki bližnjici

Bog nima v mislih ideje o lahki bližnjici – je nadalje dejal p. Bovati: »pot je dolga in navidezno protislovna, tudi z vzvratnimi koraki in pastmi, v primerjavi s potjo osvoboditve,« ki naj bi vodila navzdol. Lahko se celo zgodi, da se »proces osvoboditve zdi kot prevara, neke vrste zanka,« ki vodi v protestiranje, kar vidimo v Mojzesovem življenju.

Ljudje se bojijo, ker čutijo, da so iz prahu

Po Bovatijevem mnenju se »ljudje bojijo, ker čutijo, da so iz prahu, kakor trava na polju, kratkotrajen dih: to je izkušnja vsakega človeka.« Vendar pa Izraelci situacijo v puščavi živijo kot »razočaranje, kot neizpolnitev svete obljube, ki jo je dal Bog in njegove priče: krenili so po poti, ki se je zdela obetavna, vendar pa se v resnici izkaže za stanje, ki je slabše od prejšnjega.« Tako da si Izraelci celo mislijo: »bolje živ suženj kot človek, ki je svoboden, vendar umorjen.«

P. Bovati je poudaril, da podobno doživljajo ljudje tudi danes, ko se jim zdi to, kar predlaga evangelij, »kot usmerjenost neuspešnih ali nerazumnih; tisti, ki skuša prehoditi pot, pa čuti strah, malodušnost, pogosto razočaranje, saj ne vidi prednosti, ki so mu bile obljubljene.«

Mojzesova prva naloga: spodbujati, ne grajati

V tej situaciji prva in temeljna naloga Mojzesa, Božjega moža, »ni v tem, da graja, obsoja strahopetnost, nedoslednost, nehvaležnost in nespametnost; niti v tem, da zapusti bojazljivce in izbere le najpogumnejše, misleč, da tisti, ki jih je strah, niso primerni za duhovni podvig.« Njegova prva naloga je v izvrševanju »poslanstva spodbujanja, ki vključuje besedo, ki vliva zaupanje« in ne temelji na »človeških vrednotah«.
Poslanstvo Božjega moža je torej »dati moč tistemu, ki je negotov, vlivati pogum preko vere v Boga; storiti, da srce zaupa v Gospoda, v njegovo prisotnost in posredovanje. In to je beseda spodbude, ki nima nič skupnega s preprostim "tolažilom" v trenutku, ko doživljamo težave ali celo tragedijo.«
»Moč, ki je bila dana Mojzesu, ni neka čarobna moč, ni čarobna palica, ki stori to, kar želi tisti, ki z njo upravlja; božja moč, ki jo prejme prerok, udejanja izjemne dogodke, saj le-ti predstavljajo v prvi vrsti posredovanje rešitve za druge, za nezaščitene; njihov cilj je izključno dobro ubogih: gre torej za moč ljubezni, ki je usmiljena.«

Jezus učence najprej spodbudi: »Ne bojte se.«

Nadalje je p. Bovati spregovoril o odlomku iz 14. poglavja Matejevega evangelija, ki govori o prečkanju morja z Jezusovo hojo po vodi ter »o čolnu, ki ga je ogrožal vihar«. Tudi tukaj je torej prisotna »tema prehoda, nevarnosti, noči in Gospodovega posega: učenci so sami, prestrašeni in ko vidijo Jezusa, ki jim proti koncu noči prihaja naproti po vodi, to v njih poveča tesnobo in strah, namesto da bi jih pomirilo. Mislijo namreč, da gre za varljivo in strašno izkušnjo, kot takrat, ko se pokaže prikazen, ki je znamenje smrti.« Jezus jih najprej spodbudi: »Ne bojte se.« Tisti, ki danes pričuje o Božji ljubezni, je poklican storiti isto: »Vstopiti v domove in reči: "jaz sem tisti, ki vas ima rad, ki vam prinaša Gospodovo tolažbo," s tolažbo, s katero smo bili potolaženi mi sami.«

Vabiti ljudi, da bi pogumno hodili po morskih valovih

Matej pripoveduje o Jezusu, ki »hodi po vodi in reče Petru, naj stori isto: gre za podobo učenca in celotne Cerkve, ki je poklicana iti Gospodu naproti tako, da premaga strah, sile smrti, ki hočejo potopiti človeško bitje. Kdor je posrednik v zgodovini, bo storil to, kar je storil Jezus: vabil bo ljudi, da bi pogumno hodili po morskih valovih in jim pomagal izkusiti možnost in realnost zmage življenja nad pastmi in grožnjami zla.«

Poslanstvo, ki je v prvi vrsti usmiljeno

P. Bovati je dejal, da gre za »poslanstvo, ki je v prvi vrsti usmiljeno, saj gre za pot, ki vodi v življenje. Hkrati pa je usmiljeno tudi zato, ker pomaga tistemu, ki ima malo vere, ki omahuje, ki se boji, da bi podlegel. V pripovedi torej vidimo Kristusovo roko, ki je podoba mogočne roke Boga, ki se izteguje k malovernemu človeku in ga rešuje iz valov ter prinaša mir njemu in celotnemu čolnu, da bi lahko tako vsi izpovedali hvalo, rekoč: resnično si ti Božji Sin!«

»Vendar pa je ta roka, ki je iztegnjena k šibki roki tistega, ki je negotov, nejeveren, tudi naloga apostolske dejavne ljubezni, saj je to pot podobe »izhoda«: naj iztegnjena Mojzesova roka postane roka Božjega služabnika, ki bi mogel človeški zgodovini kot služabnik Najvišjega podariti rešenje.

Povabilo k branju Psalma 124

Ob koncu je voditelj duhovnih vaj udeležencem predlagal, naj se zaustavijo ob Psalmu 124 kot hvalilni molitvi Gospodu, ki nas osvobaja, ki rešuje: On je stvarnik, ki deluje v zgodovini; On je Gospod, in če ne bi bil »Tisti, ki je«, bi mi umrli v globokih vodah. Vendar pa nas vode niso potopile: zanka se je pretrgala in mi smo osvobojeni.«

Četrtek, 5. marec 2020, 13:55