Tretja meditacija p. Bovatija: Upiranje milosti

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

P. Bovati je za izhodišče vzel peto poglavje Druge Mojzesove knjige (2Mz 5,1-23), ki govori o srečanju Mojzesa in Arona s faraonom, kateremu povesta, da Izraelov Bog želi, naj odpusti ljudstvo, da bo obhajalo praznik v puščavi. Faraon predloga ne sprejme in nadzornikom ter priganjačem naroči, naj še otežijo delo Izraelcev s tem, da si morajo sami priskrbeti slamo za opeko.

Reči »ne« faraonskemu modelu

Ob tem je voditelj duhovnih vaj povabil, naj z Mojzesom tudi mi rečemo »ne« faraonskemu modelu, ki misli, da je dobro dobro Egipčanov in da morajo tudi vsi drugi delati le v ta namen: najprej in samo Egipt. »Vendar pa je Izraelov Bog pobudnik korenite spremembe, ko stori, da v ospredje pridejo pravice tujcev, zatiranih, izkoriščanih, v prid katerih bi moral delovati sistem.«

Jezik Duha: najprej drugi, najprej zadnji

P. Bovati je poudaril, da je jezik Duha naslednji: »najprej drugi, najprej zadnji; in upiranje milosti se kaže prav v odklanjanju tega prevračanja vrednot, o katerem govorijo preroki, ki se vedno obračajo k zadnjim, siromašnim, trpečim, kot oznanilo tiste milosti, ki prihaja, da osvobodi jetnike.«

Aktualnost faraonove arogantnosti

To, kar se je zgodilo Mojzesu, ki je bil poslan, da bi osvobodil zatirane, je po Bovatijevih besedah zelo aktualno tudi danes. Faraon je s svojo arogantno izjavo Kdo je Gospod? namreč »utelešenje moči, ki predstavlja uničujočo silo v odnosu do nasprotnikov. Vse to je prisotno tudi v današnji stvarnosti in je nekaj, na kar je potrebno opozoriti, saj je razlog za veliko trpljenje ljudi; prav tako gre za način preganjanja tistih, ki nasprotujejo tiranskim režimom.«

Dajati prostor krotkosti, mučeništvu

Tajnik Papeške biblične komisije je nato posvaril, da moramo biti pozorni, da ne bi odgovarjali z istim orožjem kot današnji »faraoni«. Vsakršna oblika arogantne prepotentnosti mora biti popolnoma odstranjena iz našega življenja, namesto tega pa moramo dajati prostor krotkosti, mučeništvu. Tu pa se skriva vprašanje glede greha, ki je včasih prisoten tudi v naših strukturah: gre za skušnjavo, da bi »se bojevali s silo, s spletkami, z denarjem, zavzemanjem prostorov, osvajanjem in s podložništvom.«

Aroganca danes

»V sodobnem času se je razvila drugačna oblika arogance, ki zavrača pokorščino Bogu in njegovim prerokom. Le-ta ne vključuje kolesja bogastva, kulture, ustrahovalne moči, ampak se kaže v obliki ošabnosti, ki si jo posameznik lasti preprosto v imenu pravice do samoodločanja, pravice do izbire, svobodne odločitve.« Lahko bi rekli, da gre za zavračanje Boga, ki se izraža v različnih oblikah: »kot samoumevna trditev ateizma, za katero se zdi, da je skoraj edina razumna možnost; kot verska ravnodušnost, kot etični relativizem in kot kakršen koli drug način življenja, ki postane absolutizacija lastnega čutenja, lastnega mnenja, lastnih izbir.« Nasprotovati tej milosti danes za kristjana pomeni bolj kot kdaj koli prej, da je potisnjen na rob.

Ideologija, ki je nasprotna poslušnosti Gospodu

P. Bovati je nadalje spomnil, da se v današnji družbi »širi ideologija, ki je nasprotna poslušnosti Gospodu. To se posebej dogaja prav na zahodu, kjer se je razvila postopna oddaljitev od Boga, od krščanske vere, od pokorščine nauku Cerkve.« Gre za pojav, o katerem se sprašujemo, da bi razumeli razloge za podobno upiranje in zavračanje milosti. Zato se moramo iskreno »vprašati, če smo tudi mi za to delno odgovorni; če je naš odnos do drugih zaznamovan s formalizmom, to je s pozornostjo na zunanjost stvari, na konkretnost postopkov, ne da bi globlje razumeli same predpise.«

Drugi način upiranja milosti pa po Bovatijevih besedah lahko vidimo v tistih, ki se, kakor faraon, dvigujejo nad vzpostavljeni red, nad zakon, nad uveljavljeno prakso, ki edina velja za popoln in nespremenljiv izraz dobrega. Zato nasprotujejo spremembam, h katerim kličejo preroki, ki jih zaničujejo s predrznimi nazivi kot so »norec, videc, upornik, nemirnež, heretik.«
Ni dovolj, da se sklicujemo na tradicijo, na to, kar se je vedno delalo, kar je v preteklosti veljalo za pomembno in zavračamo »vrenja reforme, teološke ter institucionalne prenove« in apriorno »kritiziramo predloge za spremembe na različnih področjih v življenju Cerkve, pri bogoslužju, pri pastorali.«

Faraonovo zatiranje in upiranje milosti

V nadaljevanju se je voditelj duhovnih vaj ponovno navezal na odlomek iz Druge Mojzesove knjige, kjer se faraon ne zadovolji zgolj s tem, da zavrne Mojzesovo prošnjo, ampak izkoristi »priložnost za to, da poslabša delovne pogoje izraelskega ljudstva in razlaga prošnjo po svobodi kot lenobo.« V besednem nasilju faraona se kaže prezir, zavračanje dialoga, ki je izraz upiranja milosti.
Ob tem je potrebno poudariti, da je greh tudi to, če absolutiziramo proizvodni sistem kot tistega, ki ima edini vrednost. P. Bovati je poleg tega opozoril na skušnjavo brezskrbnega življenja ter tudi sprejemanja nasilja, ki velja za bolj primerno kot pogumno osvobajajoče dejanje, z vsemi tveganji, ki so s tem povezani.

Prilika o sejalcu: moč Božje besede in upiranja

Ob koncu meditacije je bilo govora še o evangeljski priliki o sejalcu. Le-ta nam po Bovatijevih besedah »kaže moč Božje besede, pa tudi upiranja.« Upiranje milosti se izraža v ljubosumnosti do tistega, ki ima večji dar kot mi; ali v ošabnosti, ko mislimo, da smo boljši od drugih, ker obrodimo več sadu.« Vendar pa bi morali tudi dejstvo, da se »zadovoljimo s tem, da obrodimo kakšen sad, da naredimo nekaj dobrega, tudi če je prikazano v obliki skromnosti in ponižnosti, prepoznati kot zahrbtno upiranje milosti, ki nas sicer spodbuja k ljubezni in služenju v vedno večji podaritvi.«