Išči

Vatican News
2020.03.01 Casa Divin Maestro inizio Esercizi Spirituali

Postne duhovne vaje: Poklicanost se rodi v posameznikovem srcu

»Izkušnja Boga: poklicanost« je bil naslov druge meditacije postnih duhovnih vaj za rimsko kurijo, ki so se v nedeljo zvečer začele v kraju Ariccia. Poklicanost je vedno odločitev, ki se rodi v srcu posameznika, in ni nekaj, kar se določi na kolektiven način, je zatrdil voditelj duhovnih vaj p. Pietro Bovati DJ, tajnik Papeške biblične komisije.

Andreja Červek – Vatikan

Poklicanost je »odločilno srečanje, med katerim nam je spregovoril Bog« in med katerim smo se odločili poslušati njegovo izbiro. Je začetek »nove zgodbe«, »novega rojstva«, kjer se ustvarijo nove starševske vezi in nova bratstva. Zato si je treba zapomniti trenutek, ko se je živelo to pokorščino in »ponovno slišati Gospodov glas«, kar je zadnji pomen molitve.

Bog kliče v živetem

Drugo meditacijo, ki so ji udeleženci duhovnih vaj prisluhnili v ponedeljek, 2. marca, popoldne, je p. Bovati začel z Mojzesom in tako pojasnil, kaj pomeni biti poklicani. Mojzes je pastir in služabnik. Ne zaveda se, da bo namesto črede svojega tasta začel voditi čredo Izraelovega ljudstva. »Spisi nam včasih predstavijo poklicanost kot spremembo poklica: od nekega materialnega dela k duhovnemu posvečanju. Na ta način to, kar se je živelo po mesu, lahko kot znamenje ponudi vrednote Duha.«

»Bog vedno deluje, da bi usmeril osebo k odkritju višje razsežnosti življenja, koristnejšega darovanja, koristnejšega služenja bratom. Bog kliče v živetem, v tisti konkretni zgodovini, sredi katere se na nek način daje videti in kamor pronica nekaj od klica. Bog kliče v živetem, tudi v smislu in naporu živetega, ki sta pogoja za hrepenenje, morda nezavedno, po višji stvarnosti: tisti, ki jo je samo Bog zmožen razodeti in izpolniti,« je dejal p. Bovati.

Mojzesovo nezavedanje

Mojzes ne ve, kam gre, in niti se ne zaveda, da se približuje svetemu kraju, ko mu goreči grm na gori Horeb zbudi radovednost. Ne predstavlja si, kaj pomeni, da grm gori, ne da bi zgorel, in kaj mu bo razodeto. »Ti različni vidiki nevednosti, nezavedanja,« je izpostavil p. Bovati, »predstavljajo bistveno matriko za razumevanje, kaj dejansko je stvarnost poklicanosti v njeni preroški razsežnosti, da je torej vedno razodetje Boga in ne neko bleščeče samozavedanje, avtodeterminiranost.« Ko pokliče po imenu, Bog namreč od Mojzesa zahteva osebno razpoložljivost, na katero odgovori z besedami »Tukaj sem« in s tem »začne pot zavedanja in pokorščine«.

Nepričakovan dogodek

Božji klic se zgodi torej »sredi človeškega stanja«, »nepripravljeni osebi«. Zgodi se kot presenečenje, kot nepričakovan dogodek in kot nesorazmeren. Nepričakovana je izbira Davida, mladeniča, ki igra na harfo, da se bori z Goljatom; ali pa izbira Jeremije, neizkušenega mladeniča, ki je poklican prerokovati narodom. »Presenečenje je v resnici znamenje Boga in tudi nesorazmernost med tem, kar se smatra kot primerno in celo nujno v očeh ljudi, in tistim, kar Bog izbere kot posredništvo, kot služabnika za svoje zveličavno delovanje.«

Pomen gorečega grma

Iz grma pride Božji glas. Znamenje, ki ga Sveto pismo ne pojasni, po besedah p. Bovatija pa ga lahko razumemo na dva načina. Po eni strani goreči grm simbolično predstavlja Mojzesa. Je človek, njegova uboga stvarnost pa je obdana z ognjem, pomembnim simbolom živega Boga. Združitev, ki namesto da bi uničila slabotno in krhko stvaritev, jo spodbudi k vitalnosti, k nalogi, ki se za človeka zdi nemogoča. Po drugi strani goreči grm predstavlja trpečo realnost ljudstva Izrael, medtem ko je ogenj kruta moč egipčanskega zatiralca, ki pa ni zmožen uničiti te šibke stvarnosti podvrženega ljudstva, kajti Bog je navzoč.

Poklicanost se rodi v posameznikovem srcu

V Novi zavezi vidimo duhovno vrednost poklicanosti tistega, ki že hodi za Gospodom. V Matejevem evangeliju Jezus vpraša učence »Kaj pravite, kdo sem?«, da bi tako izpostavil, da On ni eden od mnogih prerokov, ampak je »Edini, Sin, Mesija, Dogodek« in ni neko pričakovanje ali neko pripravljanje. »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« odgovori Peter. Odgovor, ki ne prihaja iz mesa in krvi, iz človeških odločitev, ampak prihaja po Očetovem razodetju. Ni kolektiven odgovor, ampak individualen.

»Poklicanost je vedno izbira, ki se rodi v srcu posameznika in ni nikoli privolitev neki skupini, neki stvari, ki določa na kolektiven način, kakor neke vrste val, v katerem oseba sodeluje brez osebne, odločilne odgovornosti,« je pojasnil p. Bovati.

Tudi Peter se s privolitvijo Bogu spremeni. Ne samo po imenu, ampak v bistvu. Slaboten, negotov, postane skala, na katero bo postavljena sama Cerkev. Postane načelo trdnosti vere, da bi pomagal bratom premagati vse hudičeve pasti, vse sile pekla, ki se bodo dvignile.

Zares slediti Gospodu

»Na nas je, da smo kakor Peter. A moramo slediti Gospodu, zares mu slediti po poti trpljenja in križa,« je dejal p. Bovati in udeležence duhovnih vaj povabil, naj prosijo za dar Svetega Duha, da bi bili zares Gospodovi učenci. Kakor beremo v Psalmu 63: »Tvoja ljubezen je vredna več kot življenje.« Gre za odnos ljubezni in občestva, ki je zares naš blagor, je še dejal p. Bovati.

Torek, 3. marec 2020, 14:19