Išči

Vatican News
 (Vatican Media)

Duhovne vaje: Pomanjkanje vere in velika slepota

V središču četrte meditacije p. Pietra Bovatija med duhovnimi vajami za rimsko kurijo je bilo pomanjkanje vere. Kot je dejal, se tudi v nas pojavijo slepota in idolatrije, kar v bistvu kaže na pomanjkanje vere v Gospoda Jezusa, na našo nezmožnost, da bi se mu zares izročili. Za idolatrijo se namreč nahaja pokvarjenost, ne priznati Boga, saj si vsak ustvari svojega lastnega boga.

Andreja Červek – Vatikan

Velika slepota

Izhodiščna svetopisemska branja četrte meditacije, ki so ji udeleženci postnih duhovnih vaj prisluhnili v torek popoldne, so bili odlomek o zlatem teletu iz Druge Mojzesove knjige (2 Mz 32,1-6), Jezusove skušnjave v puščavi iz Matejevega evangelija (Mt 4,1-11) in Psalm 106. P. Bovati je govoril o grehu, a ne kot kršitvi Božje postave, ampak o grehu kot pomanjkanju vere. Prva zapoved Dekaloga govori namreč ravno o tem: ne imeti drugih bogov namesto enega Boga in ne ustvarjati božjih podob. Ta zadnja specifikacija je pri krščanskem ljudstvu veljala za zastarelo, kot zapuščina preteklosti. Postane namreč nekaj koristnega, tudi v primerih uničevalnih tendenc, posegati po podobi božanskega, da bi se tako pomagalo povečati vero. A v Stari zavezi idolatrija ostane velik greh, ki ga izročilo ostro obsoja.

Obstaja namreč velika slepota, ki prizadene zavest, ravno zato, ker je ne prepozna. Kakor v Janezovem evangeliju, ko Jezus zatrdi: »Ker pravite: 'Vidimo', vaš greh ostane.« Po Bovatijevih besedah gre za greh, ki ne more biti ozdravljen, ker se ga ne prepoznava, še več, zanikan je in je zatorej podoben grehu proti 

duhu. V 23. poglavju Matejevega evangelija pa imamo kritiko hinavščine pri pismoukih in tudi pri farizejih, ki so se pred ljudmi predstavljali kot vzorni modeli, ki sledijo Postavi.

»Hinavščina je laž,« je pojasnil p. Bovatim, »ker nadomesti dobro delovanje z navidezno dobroto, preobrne pobožno prakso in, namesto da bi bila v Božjo slavo, je usmerjena v povzdigovanje in čaščenje človeka. Hinavščina ne zna presojati, ne ve, kaj je resnično razločevanje. Je slepa, ne pozna pravičnosti, usmiljenja, zvestobe; dobro identificira s praksami in materialnim izvrševanjem.«

Ko se ne posluša Božjega glasu

P. Bovati je v ospredje postavil prizor o zlatem teletu iz Druge Mojzesove knjige. Medtem ko je Mojzes bil na gori, si je ljudstvo ulilo zlato tele in ga častilo. Bog pravi Mojzesu, da se je ljudstvo pokvarilo. Uporabi besedo, ki se pogosto uporablja in katerega glavni pomen je »ne priznati Boga«. Ravno od tukaj izvira vse hudo, kajti ne posluša se več Gospodovega glasu, ampak se začnejo ustvarjati izkrivljenosti različnih vrst, ravno zato, ker si vsak naredi svojega boga, naredi si svojo postavo, naredi si svoje blagre. Tudi v Pismu Rimljanom sv. Pavel pokaže, da ko se Boga ne prizna kot Boga, to postane načelo razkrajanja v medosebnih odnosih in vzrok za nasilne nemire, ki začnejo vdirati v družbo.

Na podlagi odlomka o zlatem teletu iz Druge Mojzesove knjige, p. Bovati pojasni pojav idolatrije in v ospredje postavi različne vidike. Nastane iz želje po gotovih prepričanjih, ko raje vidimo, kot pa poslušamo neviden Božji glas.

»A talisman ima lahko obliko doktrinalne ali disciplinarne strukture,« je izpostavil. »Njena togost, ki je razumljena kot sinonim za trdnost in trajnost, jasen vidik, ki se ga kontrolira z doktrino, celo njena intelektualna lastnost so varljivi videzi, če ta struktura nadomešča ponižno in stalno poslušanje Božjega glasu, ki govori kot duh. Če se verovanje nadomesti z vedenjem, če se neha približevati Bogu, se seveda začne verjeti, da se poseduje resnica, namesto da bi se jo iskalo in se ji prisluškovalo s pokorno ponižnostjo.«

Jezus nam pokaže pot

Ob starozavezni podobi zlatega telesa, p. Bovati spregovori še o pomembnosti javne podobe v virtualnem svetu, v katerem danes živimo in kjer pogosto postanemo sledilci nekega malikovalskega subjekta. Posvari pred čaščenjem, ki je sicer lahko pobožno in čudovito v izvrševanju, a ne da bi se pri tem sprejelo Besedo, ki spreminja. »Niso dovolj samo lepo pripravljene slovesnosti, če te niso postavljene na pristno molitev, ki je predvsem poslušanje Boga.«

Ob koncu meditacije je voditelj duhovnih vaj spomnil še na Jezusa, ki je skušan v puščavi. Jezus skušnjave premaga in nam pokaže pot, kako premagati svojo slepoto. Jezus nam pokaže pot služabnika. In tudi Psalm 106 nas spominja, da v zgodovino Izraela Bog vedno posega z dejanji nežnosti. »To je tisto, kar razširja naše srce, kar pušča vstopiti delovanju milosti po Gospodovi dobroti, kajti njegova ljubezen je večna. Jezus pravi: 'Bodite pogumni, kajti jaz sem svet premagal.' Premagal ga je tudi za nas, tako da v priznanju naše majhne vere lahko vseeno zapojemo hvalnico in svoj ljubeči pogled obrnemo k Njemu, našemu edinemu Bogu, našemu Odrešeniku,« je še zatrdil p. Bovati.

 

Sreda, 4. marec 2020, 14:38