S papežem Frančiškom skozi minuli teden (25. nov. – 1. dec. 2019)

Andreja Červek – Vatikan

Splošna avdienca: Potovanje v Tajsko in Japonsko

V začetku minulega tedna se je sveti oče vrnil s svojega 32. apostolskega potovanja, med katerim je obiskal Tajsko in Japonsko. O glavnih dogodkih obiska dveh azijskih držav je spregovoril med sredino splošno avdienco: »Želim obnoviti svojo hvaležnost oblastem in škofom teh dveh držav, ki so me povabili in sprejeli z veliko pozornostjo, predvsem pa se želim zahvaliti tajskemu in japonskemu narodu. Ta obisk je povečal mojo bližino in naklonjenost do teh dveh narodov: Bog naj ju blagoslovi z obiljem blaginje in miru,« je dejal sveti oče in povabil: »Dragi bratje in sestre, izročimo Božji dobroti in previdnosti prebivalce Tajske in Japonske.«

Pri papežu sodniki Študijskega centra Rosario Livatino

S svetim očetom so se srečali sodniki in pravniki, ki so člani Študijskega centra Rosario Livatino. Med različnimi perečimi vprašanji, s katerimi se danes soočajo sodniki, je papež med drugim opozoril na razsodbe, po katerih bi osnovni interes invalidne ali ostarele osebe bil umreti, ne pa se zdraviti; ali pa si – v skladu s pravno znanostjo, ki sama sebe definira kot ustvarjalna – izmislijo »pravico do smrti«, ki je brez kakršnega koli pravnega temelja, in na ta način oslabijo prizadevanje, da se lajša bolečine in se osebe, ki se približuje k zaključku svojega življenja, ne prepusti samim sebi.

Cerkev trpi z ranjenimi pari

Papež Frančišek se je srečal z udeleženci tečaja o varovanju zakonske zveze in pastoralni oskrbi ranjenih parov, ki ga je organiziralo sodišče rimske rote. Kot je dejal, imajo rane v zakonu mnoge in različne vzroke, »kopljejo globoke in grenke brazde v srce oseb, krvaveče rane, pred katerimi Cerkev ne bo mogla nikoli obrniti obraza na drugo stran in iti mimo. In zato Cerkev, ko se sreča s temi stvarnostmi ranjenih parov, z njimi najprej joče in trpi; približa se z oljem tolažbe, da bi lajšala in zdravila; nase želi naložiti bolečino, ki jo sreča. In če se zatem trudi biti nepristranska in objektivna v iskanju resnice zlomljenega zakona, Cerkev ni nikoli, ne človeško in ne duhovno, tuja tistim, ki trpijo. Nikoli ji ne uspe biti neosebna ali hladna pred temi žalostnimi in mučnimi življenjskimi zgodbami.«

'Jaz lahko' mora postati 'Mi skupaj lahko'

Otrokom in mladim, ki sodelujejo v projektu 'Jaz lahko', je papež govoril o pomenu skupnega prizadevanja za dobro skupnosti ter izpostavil, da 'Jaz lahko' mora postati 'Mi skupaj lahko': »Prav ste izbrali: odvrnili ste pogled od telefona in si zavihali rokave, da bi služili skupnosti. In tudi telefone ste dali v služenje za ta namen. Ustvarjalnost in domišljija sta vašo pobudo naredili še bolj zanimivo. Pokazali ste, da samo umetna inteligenca ni zmožna dati tiste človeške topline, ki jo vsi potrebujemo.«

Ostali dogodki

S papežem Frančiškom so se prejšnji teden srečali tudi člani azerbajdžanske fundacije Nizami Ganjavi, ki jih je med drugim spodbudil k nadaljnjemu obravnavanju aktualnih tem današnjega časa, pri tem pa izpostavil pomen kulture dialoga. V avdienco je papež sprejel še estonsko predsednico Kersti Kaljulaid, ki se je srečala tudi s tajnikom za odnose z državami Paulom Richardom Gallagherjem. Posebno srečanje je bilo namenjeno članom Mednarodne teološke komisije, ki letos praznuje 50 let delovanja. V avdienco je sprejel udeležence mednarodnega srečanja »Cerkev v izhodu. Sprejemanje in perspektive Evangelii Gaudium«, ki ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. V petek pa je papež obiskal prostore rimske Karitas in se srečal s tamkajšnjimi prostovoljci in osebami, ki se tja zatekajo po pomoč.

Na prvo adventno nedeljo

Na prvo adventno nedeljo je papež obiskal Greccio, kraj, kjer je sv. Frančišek Asiški prvič postavil jaslice, ter tam podpisal apostolsko pismo o pomenu in vrednosti jaslic Admirabile signum.

Dopoldne pa je v baziliki sv. Petra daroval mašo za kongovsko katoliško skupnost v Rimu in v Italiji. Pri homiliji je izpostavil Jezusov poziv k čuječnosti: »Za čuječnost pa je potrebno imeti gotovo upanje in sicer, da noč ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in njegova luč bo razsvetlila tudi najgostejšo temo. Na nas danes pa je, da čujemo in premagamo skušnjavo, da je smisel življenja v kopičenju; da razkrinkamo prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; da se zoperstavimo zaslepljujočim lučem potrošništva, ki ta mesec povsod svetijo, in da verjamemo, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč največja zaklada.«