Išči

Vatican News

Papež: Potrebno je verjeti, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas

Papež: »Boboto«. Občestvo: »Bondeko«. Papež: »Bondeko«. Občestvo: »Esengo«. Tako je papež Frančišek v pogovoru z bogoslužnim občestvom začel homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval v nedeljo, 1. decembra, na prvo adventno nedeljo za kongovsko katoliško skupnost v Rimu in v Italiji, na oltarju katedre v baziliki sv. Petra

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

V današnjih berilih se pogosto pojavi glagol »priti«, ki je trikrat navzoč v prvem berilu, medtem ko se evangelij zaključi ''bo prišel Sin človekov'' (Mt 24, 44).

Jezus pride. Advent nam govori o tej gotovosti že v imenu, kajti beseda advent pomeni prihod. Gospod pride, poglejte, to je korenina našega upanja, gotovost, da med stiskami na svetu pride do nas Božja tolažba, tolažba, ki ni iz besed, ampak iz navzočnosti, iz njegove navzočnosti, ki pride med nas.

Gospod pride. Danes na prvi dan bogoslužnega leta to oznanilo zaznamuje našo točko izhodišča, saj vemo, da okraj vsakega ugodnega ali neugodnega dogodka, nas Gospod ne pušča samih. Prišel je pred dva tisoč leti in bo prišel ob koncu časov, pride pa tudi danes v moje življenje, v tvoje življenje. Da, to naše življenje z vsemi njegovimi težavami, njegovimi stiskami in negotovostmi, obišče Gospod. Poglejte kaj je izvir našega veselja, Gospod se ni naveličal in se nas ne bo nikoli naveličal, želi si priti, nas obiskati.

Danes pa se glagol »priti« ne sklanja samo za Boga, ampak tudi za nas. V prvem berilu namreč Izaija prerokuje: »Številna ljudstva bodo prišla in rekla: ''Pridite, pojdimo na Gospodovo goro''« (Iz 2,3). Medtem ko na zemlji zlo izhaja iz dejstva, da vsak hodi po svoji poti brez drugih, prerok ponuja čudovito vizijo: vsi bodo skupaj prišli na Gospodovo goro. Na gori je bil tempelj, Božja hiša. Izaija nam torej posreduje povabilo Boga za svojo hišo. Bog nas je povabil in tisti, ki je povabljen, je pričakovan, zaželen. »Pridite«, pravi Bog, »kajti v moji hiši je prostor za vse. Pridite, kajti v mojem srcu ni samo eno ljudstvo, ampak vsako ljudstvo«.

Dragi bratje in sestre, od daleč ste prišli. Zapustili ste svoje domove, zapustili ste navezanost na domače in vam drage stvari. Ko ste prišli sem, ste našli sprejem skupaj z nepredvidljivimi težavami. Toda za Boga ste vedno dobrodošli povabljenci. Za njega nikoli nismo tujci, ampak dobrodošli otroci. In Cerkev je Božja hiša. Tu se vedno počutite doma. Sem pridemo, da bi skupaj hodili proti Gospodu in uresničili besede, s katerimi se zaključi Izaijeva prerokba: »Pridite, hodímo v Gospodovi luči« (v. 5).

Toda bolj kot Gospodovo luč se ima lahko raje temine sveta. Gospodu, ki pride in njegovemu povabilu se lahko odgovori z »ne, ne grem«. Pogosto ne gre za direkten, predrzen »ne«, temveč za varljiv. To je ne, na katerega opozarja Jezus v evangeliju, naj se ga varujemo, ko nas opominja, da ne delajmo kot v »Noetovih dneh« (Mt 24,37). Kaj se je zgodilo v Noetovih dneh? Zgodilo se je, da medtem ko je prihajalo nekaj novega in pretresljivega, nobenemu ni bilo mar, kajti vsi so mislili samo jed in pijačo (prim. Mt 24,38). Z drugimi besedami, vsi so skrčili življenje na svoje potrebe, so se zadovoljili s plitkim, horizontalnim življenjem, brez pravega zagona. Ni bilo pričakovanja nekoga, ampak le zahteva, da bi imeli kaj zase, za potrošit.

Dragi bratje in sestre. Potrošništvo je virus, ki napade vero pri koreninah, saj ti da verjeti, da je življenje odvisno le od tega, kar imaš, in tako pozabiš na Boga, ki ti pride naproti in na tistega, ki ti stoji ob strani. Gospod pride, ti pa hodiš za poželenji, ki se ti pojavljajo; brat trka na tvoja vrata, a ti je v nadlego, ker moti tvoje načrte. Ko Jezus v evangeliju nakaže nevarnosti za vero, se ne meni za mogočne sovražnike, nasprotovanja in preganjanja. Vse to je bilo in bo, vendar ne zamaja vere. Resnična nevarnost je to, kar omrtviči srce: biti odvisen od potrošnje,  pustiti si obtežiti in raztresti srce s potrebami (prim. Lk 21,34).

Tedaj se začne živeti od stvari in se več ne ve zakaj, saj si ima toliko dobrin, a se ne dela več dobrega; hiše so napolnjene s stvarmi, izpraznjene pa otrok, to je današnja drama, demografska zima, si meče vstran čas z zabavami, ni pa časa za Boga in za druge. In ko se živi za stvari, stvari nikoli ne zadostujejo. Pohlep raste in drugi postanejo pri tej dirki ovira in se konča tako, da se počutijo ogrožene, vedno nezadovoljne in jezne. S tem se zviša nivo sovraštva. Hočem več, hočem več, hočem več. To vidimo tam, kjer vlada potrošništvo. Koliko nasilja je, čeprav samo besednega; koliko jeze in hotenja po iskanju sovražnika za vsako ceno. Tako, medtem ko je svet poln orožja, ki povzroča smrt, ne opazimo, da nadaljujemo z oboroževanjem srca z jezo.

Iz vsega tega nas hoče Jezus prebuditi. To stori z enim glagolom: »Čujte« (Mt 24,42). Bodite pozorni, čujte. Čuti je delo stražarja, ki je stražil buden, medtem ko so vsi spali. Čuti pomeni ne pasti v spanec, ki je vse zajel. Za čuječnost pa je potrebno imeti gotovo upanje in sicer, da noč ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in njegova luč bo razsvetlila tudi najgostejšo temo.  Na nas danes pa je čuti in premagati skušnjavo, da je smisel življenja v kopičenju; razkrinkati prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; zoperstaviti se zaslepljujočim lučem potrošništva, ki ta mesec povsod svetijo ter verjeti, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč največja zaklada.

Ko odpremo srce Gospodu in bratom, pride dragocena dobrina, ki je stvari ne bodo mogle nikoli dati in ki jo oznanja Izaija v prvem berilu: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil narod meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4). To so besede ob katerih pomislimo tudi na vašo domovino. Danes molimo za mir, ki je močno ogrožen na vzhodu države, še posebej na področjih Beni in Minembwe, kjer plamtijo spopadi, ki jih podžigajo tudi od zunaj s tiho vpletenostjo mnogih, ki jih podžigajo tisti, ki prodajajo orožje.

Danes se spominjate lepega lika blažene Marie-Clémentine Anuarite Nengapeta, ki je bila nasilno ubita, vendar je še prej svojemu ubijalcu rekla kakor Jezus: »Odpuščam ti, saj ne veš, kaj delaš!« Prosimo na njeno priprošnjo, da bi se v imenu Boga-Ljubezni ter s pomočjo bližnjih prebivalcev, odpovedali orožju za prihodnost, ko ne bo več drug proti drugemu, ampak drug z drugim in se bo ekonomija, ki je v službi vojne, spremenila v ekonomijo v službi miru.

Papež: »Kdor ima ušesa za razumevanje«. Občestvo: »Naj razume«. Papež: »Kdor ima srce za sogalšanje«. Občestvo: »Naj soglaša«.

Nedelja, 1. december 2019, 11:23