Išči

Vatican News

S papežem Frančiškom skozi minuli teden - Tajska in Japonska

Sklenilo se je 32. apostolsko potovanje papeža Frančiška, med katerim je obiskal dve azijski državi, Tajsko in Japonsko. Potekalo je od 19. do 26. novembra 2019.

Andreja Červek - Vatikan

Obisk Tajske pod geslom 'Kristusovi učenci, učenci misijonarji'

Začel ga je v tajski prestolnici Bangkok in prvo srečanje namenil tajskim političnim oblastem. Med drugim spregovoril o migraciji in jo označil za enega od osnovnih moralnih problemov. Mednarodno skupnost je spodbudil k oblikovanju regulirane in varne migracije, ter izrazil upanje, da bi tudi vsak narod pripraviti ukrepe za zaščito dostojanstva in pravic migrantov in beguncev, ki se soočajo z nevarnostmi, negotovostmi in izkoriščanjem pri iskanju svobode in dostojnega življenja za svoje družine. »Ne gre samo za migrante, gre tudi za obraz, ki ga želimo dati našim družbam,« je zatrdil in posebej izpostavil problem izkoriščanja žensk in otrok, ki so žrtve raznoraznih vrst izkoriščanja, suženjstva, nasilja in zlorab. »Prihodnost naših narodov je na široko povezana z načinom, s katerim bomo našim otrokom zagotovili prihodnost dostojanstva.«

Tudi med sveto mašo v Bangkoku je papež spomnil na problem izkoriščanja otrok in žensk: »Posebej mislim na tiste otroke in ženske, ki so izpostavljeni prostituciji in trgovini z ljudmi, izmaličeni v svojem najpristnejšem dostojanstvu; na tiste mlade sužnje droge in nesmisla, ki zatemni njihov pogled in požge njihove sanje; mislim na migrante, ki so bili oropani svojih domov in družin, kot tudi na mnoge druge, ki se, tako kot oni, lahko čutijo pozabljeni, sirote, zapuščeni, brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki bi jih sprejela, brez obzorja smisla in življenja. Mislim na izkoriščane ribiče, na zapostavljene berače. Ti so del naše družine, so naše matere in naši bratje; ne prikrajšajmo svojih skupnosti za njihove obraze, za njihove rane, nasmehe, življenje; in ne prikrajšajmo njihovih ran za usmiljeno maziljenje Božje ljubezni. Učenec misijonar ve, da evangelizacija ne pomeni zbiranja pristopnih izjav ali da bi se pokazali kot močni, ampak odpiranje vrat, da bi živeli in podelili usmiljen in zdravilen objem Boga Očeta, v katerem postanemo družina.«

Sicer pa je obisk Tajske bil vidno zaznamovan z dogodki medverske narave. Papež se je srečal z vrhovnim patriarhom budistov Somdetom Phraom Ariyavongsagatananajem IX.v budističnem templju Wat Ratchabophit Sathit Maha Simaram. »Priložnosti kot je ta, nas spomnijo, kako pomembno je, da se verstva vedno bolj pokažejo kot svetilniki upanja ter spodbujevalci in poroki bratstva,« je dejal papež med srečanjem, ki je potekalo v duhu spoštovanja in prijateljstva. »Svetu ponudimo besedo upanja, ki bo zmogla spodbuditi in podpirati tiste, ki jih vedno bolj ogrožajo ločitve.«

Na univerzi Chulalongkorn v Bangkoku se je odvijalo srečanje s krščanskimi voditelji in voditelji drugih verstev. »Ta čas – kot je dejal papež – od nas zahteva, da postavimo trdne temelje, pričvrščene na spoštovanje in priznanje dostojanstva oseb, na pospeševanje celostnega humanizma, ki priznava in zagovarja zaščito našega skupnega doma, na odgovorno upravljanje, ki ščiti lepoto in obilje narave kot temeljno pravico do obstoja. Velike verske tradicije sveta pričujejo o duhovni, transcendentni in skupni dediščini, ki lahko v tem smislu ponudi zanesljive prispevke, če se bomo le znali med seboj obogatiti in se srečati brez strahu.«

V Bangkoku je papež obiskal bolnišnico Saint Louis, ki letos praznuje 120. obletnico ustanovitve. Zaposlenim je dejal, da opravljajo »eno največjih del usmiljenja«, kajti njihovo »zdravstveno prizadevanje gre čez preprosto in hvalevredno medicinsko prakso«. »Sprejeti in objeti življenje, kakršno pride na urgenco bolnišnice, da bi se ga obravnavalo s posebnim sočutjem, ki nastane iz spoštovanja in ljubezni do dostojanstva vseh človeških bitij. Tudi procesi zdravljenja zahtevajo in si lastijo moč maziljenja, ki zmore v vseh situacijah, skozi katere je treba iti, povrniti pogled, ki vrača dostojanstvo in ki podpira.«

S tajskimi duhovniki, redovniki, redovnicami, semeniščniki in katehisti se je papež srečal v župniji sv. Petra v Sam Pramu blizu Bangkoka. Očetovsko jih je spodbudil, naj brez strahu še naprej iščejo nove oblike za inkulturacijo evangelija in posredovanje Božje besede, da bi se tako prebudila želja po spoznanju Gospoda. Sledilo je še srečanje s tajskimi škofi in škofi Zveze azijskih škofovskih konferenc, in sicer v svetišču, posvečenem tajskemu blaženemu Nicholasu Boonkerdu Kitbamrungi. Papež jim je med drugim dejal: »Cerkev na poti, brez strahu pred tem, da stopi na cesto in se sooči z življenjem ljudi, ki so ji bili zaupani, se je sposobna ponižno odpreti Gospodu in z Gospodom živeti začudenje nad misijonarsko pustolovščino, brez zavestne ali nezavedne potrebe, da se pokaže predvsem sama, ko bi zasedla ali zahtevala kdo ve katero pomembno mesto. Koliko se moramo naučiti od vas, ki ste v tolikih vaših državah manjšina in se zaradi tega ne pustite zapeljati ali okužiti čutu manjvrednosti ali tožbam, da se ne čutite priznani! Hodite spredaj: oznanjajte, sejte, molite in nato čakajte! In ne izgubite veselja.«

Obisk Tajske je sveti oče sklenil v družbi mladih, s katerimi je v katedrali Vnebovzetja v Bangkoku obhajal mašo. »Vi ste nova generacija,« jih je nagovoril, »z novimi upanji, novimi sanjami in novimi vprašanji; gotovo tudi z nekaterimi dvomi, vendar pa vas vabim, da ukoreninjeni v Kristusu ohranjate živo veselje in se ne bojite gledati na prihodnost z zaupanjem. Ukoreninjeni v Kristusu, glejte z veseljem in zaupanjem, vedoč, da je Gospod tisti, ki nas je poiskal, srečal in neskončno ljubil. Negovano prijateljstvo z Jezusom je olje, ki je potrebno, da razsvetli pot, vašo pot, pa tudi pot vseh tistih, ki vas obkrožajo: prijateljev, sosedov, sošolcev, sodelavcev, vključno s tistimi, ki vam popolnoma nasprotujejo.«

Japonska v duhu gesla 'Obvarovati vsako življenje'

V središču papeževega obiska Japonske je bila nedvomno ostra obsodba posedovanja jedrskega orožja. Papež je obiskal tako Hirošimo kot Nagasaki, kjer sta 6. in 9. avgusta 1945 eksplodirali atomski bombi.

»Uporaba jedrske energije za vojne namene je nemoralna. Kakor je tudi nemoralno posedovanje jedrskega orožja,« je dejal papež Frančišek med srečanjem za mir, ki je potekalo na kraju eksplozije atomske bombe v Hirošimi, danes pa se tam nahaja park s spomenikom miru. »Prepričan želim poudariti, da je uporaba jedrske energije za vojne namene danes bolj kot kdaj koli zločin, ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost našega skupnega doma. […] Zaradi tega bomo sojeni. Nove generacije se bodo dvignile kakor sodniki našega poraza, če smo govorili o miru, a ga s svojimi dejanji nismo uresničili med narodi sveta. Kako lahko govorimo o miru, medtem ko snujemo nova in strašna vojna orožja? Kako lahko govorimo o miru, medtem ko določena dejanja upravičujemo kot legitimna z diskriminatornimi in sovražnimi govori?«

Proti oboroževanju in proti jedrskemu orožju je jasno spregovoril tudi v Nagasakiju. »Tu, v tem mestu, ki je priča katastrofalnim človeškim in okoljskim posledicam jedrskega napada, ne bo nikoli dovolj poskusov, da se dvignejo glasovi proti zatekanju k oboroževanju. Ta namreč odmetava dragocene vire, ki bi se jih lahko uporabilo v korist celostnega razvoja narodov in za zaščito naravnega okolja. V današnjem svetu, kjer na milijone otrok in družin živi v nehumanih pogojih, so stroški in zaslužena bogastva za izdelavo, posodabljanje, vzdrževanje in prodajo orožja, ki je vedno bolj uničevalno, neprestani napad, ki vpije v nebo.«

Ganljivo je bilo tudi papeževo srečanje z žrtvami treh katastrof, ki so se zgodile marca 2011. Gre za potres z magnitudo 9, ki mu je sledil močan cunami, zatem pa se je zgodila še nesreča v jedrski elektrarni v Fukušimi. Po papeževih besedah je Japonska pokazala, kako se narod lahko združi v solidarnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti in odpornosti: »V neprestanem delu za obnovo po tej trojni katastrofi, se mnoge roke morajo skleniti in mnoga srca se morajo združiti, kakor da bi bila ena sama stvar. Na ta način bodo tisti, ki so trpeli, prejeli podporo in bodo vedeli, da niso bili pozabljeni. Vedeli bodo, da mnoge osebe z njimi delijo bolečino in jim bodo še naprej pomagale.«

Sicer pa se je obisk Japonske, kamor je papež prispel v soboto, 23. novembra, začel s srečanjem z japonskimi škofi v Tokiu. Spodbudil jih je k zavzemanju za celostni človeški razvoj in k pogumnemu spopadanju z obupom pri mladih, s tem da jim pomagajo, da se bodo namesto za »kulturo uspeha« znali odpreti za »kulturo zastonjske ljubezni«, ki vsem omogoča srečno življenje.

Pred spomenikom mučencev v Nagasakiju je spregovoril o mučencih današnjega časa: »Bratje, na tem kraju se povežimo tudi s kristjani, ki na mnogih koncih sveta tudi danes trpijo in živijo mučeništvo zaradi vere. Mučenci 21. stoletja nas s svojim pričevanjem pozivajo, da se pogumno podamo na pot blagrov. Molimo za njih in z njimi ter povzdignimo glas, da bo verska svoboda zagotovljena vsem in v vsakem kotičku planeta. Povzdignimo tudi glas proti vsakemu manipuliranju z verstvi, ki ga izvajajo integralistične politike in spori ter sistemi pretiranega zaslužka, kakor tudi sovražne ideološke težnje, ki manipulirajo z dejanji in usodami ljudi.«

»Na vsakem izmed nas je, da se odločimo, če bomo molčali, se posmehovali ali prerokovali,« je papež dejal med sveto mašo v Nagasakiju in ponovno spomnil na »težko ozdravljivo rano, znamenje nepojasnljive bolečine tolikih nedolžnih; žrtev, ki so jih prizadele vojne iz preteklosti, ki pa še danes trpijo zaradi te tretje svetovne vojne po kosih. Povzdignimo tukaj svoje glasove, v skupni prošnji za vse tiste, ki danes trpijo v svojem mesu zaradi tega greha, ki vpije v nebo, ter da bi bilo vedno več tistih, ki so, kakor dobri razbojnik, sposobni ne utihniti ali zasmehovati, ampak prerokovati s svojim glasom kraljestvo resnice in pravičnosti, svetosti in milosti, ljubezni in miru.«

Med mašo v Tokiu pa je papež japonske katoličane povabil, naj so pozorni na svoje vsakodnevne izbire, da ne bi ostali ujeti ali izolirani v iskanju uspeha za vsako ceno. Spodbudil je sprejemati življenje takšno, kot je, vključno s krhkostjo in nepopolnostjo. »Oznanilo evangelija Življenja nas spodbuja in od nas, kot skupnosti, zahteva, da postanemo poljska bolnišnica, ki je pripravljena za zdravljenje ran, ter da vedno ponujamo pot sprave in odpuščanja. Za kristjana je namreč edino možno merilo, s katerim je potrebno presojati vsako osebo in vsako situacijo, Očetovo usmiljenje do vseh njegovih otrok.«

Japonske mlade je papež opozoril pred pastmi današnje dobe in jih izzval s temeljim vprašanjem: »Ni toliko pomembno vprašati se, zakaj živim, temveč za koga živim.« Spodbudil jih je, naj ne živijo življenja kakor »zombiji« v družbi, ki je polna bogastva, a dejansko sužnja osamljenosti. Borijo naj se proti duhovni revščini, ki je zaznamovana z globoko osamljenostjo in občutkom neljubljenosti. »Upanje v prihodnost, utemeljeno na kulturi srečanja, sprejemanja, bratstva in spoštovanja vsake osebe, še posebej do najbolj potrebnih ljubezni in razumevanja. Brez potrebe, da bi napadali ali zaničevali, ampak da bi se naučili prepoznavati bogastvo drugih.«

Zadnji dogodek na japonskih tleh je bil obisk tokijske Univerze Sophia. Še prej pa se je papež srečal z japonskim predsednikom vlade, s predstavniki oblasti in z diplomatskim zborom. Ponovno se je dotaknil jedrskega vprašanja, h kateremu je po njegovih besedah treba pristopiti na multilateralni ravni. Sicer pa izpostavil pomen kulture srečanja in dialoga, bistveno vlogo dobrih medverskih odnosov ter mir, ki se gradi s pravičnostjo in solidarnostjo.

Audio
Torek, 26. november 2019, 15:38