Cerca

Vatican News
Obhajanje večernic ob začetku tedna molitve za enost kristjanov. Potekalo je v bazilike sv. Pavla izven obzidja Obhajanje večernic ob začetku tedna molitve za enost kristjanov. Potekalo je v bazilike sv. Pavla izven obzidja  (Vatican Media)

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (14.–19. januar 2019)

V ospredju minulega tedna je bil začetek tedna molitve za enost kristjanov. Papež je ob tej priložnosti vodil večernice. Poleg redne splošne avdience v sredo je imel še nekaj drugih srečanj.

Teden molitve za enost kristjanov

V petek popoldan je papež Frančišek v baziliki sv. Pavla izven obzidja vodil večernice ob začetku tedna molitve za enost kristjanov. V homiliji je poudaril, da blagoslovi, ki smo jih prejeli od Boga, niso naši, ker bi nam pripadali, ampak zato, ker so dar in so nam bili podarjeni, da bi jih podelili z drugimi. »Kakor sveto Božje ljudstvo, smo tudi mi vedno na točki, da bi vstopili v kraljestvo, ki nam ga je Gospod obljubil. Ker pa smo razdeljeni, se moramo spomniti poziva k pravičnosti, s katerim se Bog obrača na nas. Tudi med kristjani obstaja tveganje, da bi prevladala logika, ki so jo Izraelci poznali v starodavnih časih ter mnogi razviti narodi vse do današnjega dne; in sicer da pri tem, ko si poskušamo nabirati bogastvo, pozabljamo na šibke in pomoči potrebne. Lahko je pozabiti na temeljno enakost, ki obstaja med nami: da smo bili na začetku vsi sužnji greha in da nas je Gospod rešil v krstu, ko nas je imenoval za svoje otroke. Lahko je misliti, da je duhovna milost, ki nam je podarjena, naša lastnina, nekaj, kar nas zadeva in nam pripada. Poleg tega je mogoče, da nas darovi, ki jih prejemamo od Boga, naredijo slepe za darove, ki so jih deležni drugi kristjani. Velik greh je zmanjšati ali prezirati darove, ki jih je Gospod podelil drugim bratom, ter verjeti, da so oni na nek način pri Bogu manj privilegirani. Če gojimo podobne misli, dopustimo, da ista milost, ki smo jo prejeli, postane vir ošabnosti, krivice in razdeljenosti. In kako bomo lahko torej vstopili v obljubljeno Kraljestvo?«

Kateheza: Naš Bog je Oče, je Aba, je Očka

Kateheza med splošno avdienco v sredo je ponovno bila namenjena molitvi Očenaš. Papež Frančišek je izpostavil, da za kristjana molitev pomeni reči preprosto Aba, reči očka ali ata ali oče, a to reči z otroškim zaupanjem. »Za kristjana molitev pomeni reči preprosto Aba, reči očka ali ata ali oče, a to reči z otroškim zaupanjem. Tudi nam se lahko zgodi, da hodimo po poteh, oddaljenih od Boga, kakor se je to zgodilo izgubljenemu sinu; ali da smo se znašli v osamljenosti, zaradi katere se čutimo zavrženi od sveta; ali pa smo naredili kaj narobe in ostali paralizirani zaradi občutka krivde. Kot je dejal papež, v teh težkih trenutkih lahko še vedno najdemo moč za molitev in začnemo z besedo Oče, izrečeno z nežnostjo otroka: Aba, Očka. On nam ne bo skril svojega obličja; On se ne bo zavil v molk. Rekel nam bo, da nas ni nikoli izgubil izpred oči in da je vedno ostal tam, zvest svoji ljubezni do nas.«

Frančišek je spodbudil, naj ne pozabimo, da četudi kdo nosi v sebi slabe stvari, kar ne zna rešiti, morda veliko grenkobe zaradi nečesa, kar je storil, Bog ne bo nikoli skril svojega obraza in se ne bo zaprl v tišino. Pomembno je, da mu rečemo Oče in on bo odgovoril: »Ti mu reci Oče in on ti bo odgovoril. Imaš namreč Očeta, ki te ljubi. Reci mu Oče, začni moliti na ta način in v tišini, in on ti bo rekel, da te ni nikoli izgubil izpred oči. 'Ampak, Gospod, storil sem to, Oče, storil sem tisto …' 'Nikoli te nisem izgubil izpred oči. Vse sem videl. A sem ostal tam, blizu tebi, zvest svoji ljubezni do tebe.' To bo njegov odgovor. Nikoli ne pozabite reči 'Oče'.«

Varovati kulturne korenine

Zaposlene na Inšpektoratu za javno varnost v Vatikanu je papež zaprosil, naj poleg zagotavljanja varnosti in javnega reda varujejo tudi kulturne korenine: »Prosim vas za uslugo: trudite se tudi varovati kulturne korenine mesta in domovine. Ta civilizacija je v nevarnosti, da bo postala izkoreninjena. Mi pa vemo, da brez korenin ni rasti. Trudite se varovati korenine, kajti korenine so tiste, ki dajejo identiteto. Naša identiteta je ta, ki jo imamo danes, a izvira iz korenin in treba jo je posredovati našim otrokom in vnukom, a vedno iz korenin.«

Finska ekumenska delegacija

»Lahko smo prepričani, da nas bo Sveti Duh, če mu bomo poslušni, vodil na načine, ki si jih danes niti ne predstavljamo. Medtem pa smo poklicani, da storimo vse, kar lahko, v prid srečanja in za ljubeče reševanje napak, sovražnosti in predsodkov, ki so več stoletij kvarili naše odnose,« je dejal sveti oče med srečanjem s člani finske ekumenske delegacije. »Pravičnost za vse se zahteva in se išče skupaj. V svetu, ki je razkosan z vojnami, sovraštvom, nacionalizmi in ločitvami, skupne molitve in prizadevanja za večjo pravičnost ni mogoče odlagati. Takšnih opustitev si ne moremo dovoliti.«

In še …

Papež je poslal pismo ob 25-letnici delovanja Papeške akademije za življenje z naslovom Človeška skupnost. Pisal je tudi udeležencem srečanja predsednikov doktrinalnih komisij azijskih škofovskih konferenc in delegacije Kongregacije za nauk vere, ki je od 15. do 18. januarja potekalo v Bangkoku na Tajskem. Prejšnji teden je izšlo tudi apostolsko pismo v obliki mota propria, s katerim je papež Frančišek ukinil papeško komisijo Ecclesia Dei.

Papež je v minulem tednu pripravil tudi dve video sporočili. Eno je bilo video poslanica mladim v pripravi na 34. svetovni dan mladih 2019, ki bo potekal v Panami od 22. do 27. januarja 2019 na temo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Drugo video sporočilo pa je bilo namenjeno mladim, ki se udeležujejo srečanja avtohtone mladine, ki poteka od 17. do 21. januarja v panamski škofiji David kot del priprave na svetovno srečanje mladih v Panami.

Iz kapele Doma sv. Marte

Sklenimo z mislijo iz papeževe homilije, ki jo je imel v četrtek med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte. Posvaril pred hudobnim srcem, ki je strahopetno, zakrknjeno in zapeljano, s tem pa pripravljeno na kompromise. Med drugim je dejal: »Lahko se vprašamo: Je moje srce otrdelo? Imam zaprto srce? Ali dopuščam rasti svojemu srcu? Me je strah, da bi raslo? Raste vedno preko preizkušenj, težav. Raste, kakor rastemo vsi mi od otroštva dalje: hoditi se naučimo tako, da pademo. Med plazenjem in hojo smo velikokrat padli. Raste se s težavami. Enako je z zaprtostjo. V njej ostanejo strahopetneži. Strahopetnost je slaba drža kristjana, ki mu manjka poguma za življenje. Zapre se. Je strahopeten.«

 

Nedelja, 20. januar 2019, 09:02