Jutranja homilija: Da ne bi imeli hudobnega srca – strahopetnega, zakrknjenega, zapeljanega

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je današnjo jutranjo homilijo začel s Pavlovimi besedami iz Pisma Hebrejcem: »Glejte, bratje, da v kom med vami ne bo hudobnega srca nevere in bi odstopil od živega Boga« (Heb 3,12). Gre za ostro sporočilo in opozorilo apostola Pavla, namenjeno vsem v krščanski skupnosti, kot je pripomnil papež, tudi duhovnikom, redovnicam, škofom, ki so v nevarnosti, da »zdrsnejo proti hudobnemu srcu«. Da bi pojasnil Pavlovo svarilo, je papež v ospredje postavil tri besede: strahopetnost, zakrknjenost in zapeljivost.

Strahopetni kristjani

Trdo srce je zaprto srce, ki noče rasti, vedno se postavi v obrambo, se zapre. V življenju se zaradi različnih dejavnikov, na primer močne bolečine, lahko zgodi, da »naša koža otrdi«. To se je zgodilo tudi učencema na poti v Emavs in prav tako Tomažu. Kdor ostane v tej »slabi drži« je strahopetnež. Strahopetno srce pa je hudobno.

Papež je zatrdil: »Lahko se vprašamo: Je moje srce otrdelo? Imam zaprto srce? Ali dopuščam rasti svojemu srcu? Me je strah, da bi raslo? Raste vedno preko preizkušenj, težav. Raste, kakor rastemo vsi mi od otroštva dalje: hoditi se naučimo tako, da pademo. Med plazenjem in hojo smo velikokrat padli. Raste se s težavami. Enako je z zaprtostjo. V njej ostanejo strahopetneži. Strahopetnost je slaba drža kristjana, ki mu manjka poguma za življenje. Zapre se. Je strahopeten.«

Zakrknjeni kristjani

Druga beseda, ob kateri se je zaustavil papež, je bila zakrknjenost. Apostol Pavel je v Pismu Hebrejcem zapisal: »Spodbujajte drug drugega vsak dan, dokler se pravi 'danes', da ne bi kdo izmed vas zakrknil« (Heb 3,13). To je tudi Štefanov očitek tistim, ki so ga kamenjali. Zakrknjenost pomeni »duhovna trmoglavost«. Zakrknjeno srce je uporniško, je trmasto, zaprto je v svojo misel, ni odprto za Svetega Duha. To je profil ideologov ter prav tako ošabnežev in nadutežev.

»Ideologija je zakrknjenost. Božja Beseda pa zahvaljujoč Svetemu Duhu ni ideologija. Je življenje, ki nam daje rast, vedno; hoditi dalje in srce odpreti za znamenja Duha, za znamenja časov. Zakrknjenost pomeni tudi ošabnost, je nadutost. Je tista trmoglavost, ki povzroča slabo. Tisti zaprtega in trdega srca so strahopetneži. Trmoglavci, zakrknjenci, pa so ideologi.« Papež je pozval, naj se vsak pri sebi vpraša, ali je tudi njegovo srce trmoglavo: »Sem zmožen poslušati druge osebe? Sem se zmožen pogovarjati?« In pripomnil: »Zakrknjenci se ne pogovarjajo, ne znajo, saj se vedno branijo z idejami, so ideologi. In koliko slabega naredijo ideologije Božjemu ljudstvu, koliko slabega! Kajti zapirajo pred delovanjem Svetega Duha.«

Kristjani kompromisa

Sveti oče se je zaustavil še pri tretji besedi, to je zapeljivost. Gre za zapeljivost greha, ki jo ponuja hudič, velik zapeljivec, velik teolog brez vere, a s sovraštvom. Hoče vstopiti v srce in ga obvladati, in to tudi zna storiti. Po papeževih besedah je torej hudobno srce tisto, ki se pusti zapeljati. Zapeljivost ga pripelje do zakrknjenosti, do zaprtosti in mnogih drugih stvari.

»Z zapeljivostjo se ali spreobrneš in spremeniš življenje ali pa poskušaš narediti kompromis: malo tukaj, malo tam in spet malo tukaj in malo tam. Praviš: 'Ja, sledim Gospodu, a všeč mi je to zapeljevanje, vsaj malo …' In začneš živeti dvojno krščansko življenje. Če uporabimo besede velikega Elije, ki jih je namenil ljudstvu Izrael: 'Vi šepate z obema nogama.' Šepati z obema nogama, ne da bi se ustavili. To je življenja kompromisa: 'Ja, jaz sem kristjan, hodim za Gospodom, a tole bom pustil vstopiti …' Mlačni so tisti, ki vedno posegajo po kompromisu, kristjani kompromisa. Tudi mi velikokrat naredimo kompromis. Ko nam Gospod pokaže pot, tudi z zapovedmi, tudi z navdihi Svetega Duha. A meni je bolj všeč tisto drugo in tako iščem način, da bi hodil po dveh tirih, pri tem pa šepam z obema nogama.«

Papež Frančišek je homilijo sklenil z molitvijo, naj nas Sveti Duh vedno razsvetljuje, da ne bi imeli hudobnega srca; otrdelega srca, ki vodi v strahopetnost, zakrknjenega srca, ki nas vodi v upiranje in ideologijo, in zapeljanega srca, ki je suženj zapeljivosti in nas vodi v krščanstvo kompromisa.