Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Minljivo in večno
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Modeli iz nežgane gline so minljivi, krhki, občutljivi in zato redki ter dragoceni. Tisti, ki so bili izdelani v 17. stoletju, so se večinoma izgubili. Vatikanske zbirke hranijo nekaj edinstvenih in izjemnih primerkov, ki so se ohranili skozi zgodovino in pričajo o velikem umetniškem obdobju rimskega sedemnajstega stoletja: nastali so kot osnutki, danes pa veljajo za mojstrovine in so živahne priče umetniškega ustvarjanja.
Modeli za kipe oltarja katedre v baziliki sv. Petra
Posebej dragoceni so modeli, ki jih je ustvaril vodilni baročni kipar Gian Lorenzo Bernini. Kot so zapisali že njegovi sodobniki, gre za umetnika, ki je znal svojim stvaritvam vdihniti toplino mesa. Po naročilu papeža Aleksandra VII. je zasnoval podobo Trga sv. Petra in oltar katedre v vatikanski baziliki. S slednjim je povezanih šest od sedmih Berninijevih modelov, ki so na ogled v Vatikanskih muzejih: dva para angelov in glavi dveh cerkvenih očetov, sv. Atanazija in sv. Janeza Krizostoma. Klečečega angela pa je kipar zasnoval za oltar Najsvetejšega zakramenta.
Dvojni namen modelov
Omenjeni modeli so v lasti Uprave bazilike sv. Petra, razstavljeni pa so v pinakoteki Vatikanskih muzejev. Izdelani so bili med letoma 1661 in 1673, njihov namen pa je bil dvojni: z njimi je bilo mogoče bolje oceniti končno podobo kipov, poleg tega pa so služili za izdelavo kalupov za vlivanje brona. Običajno je to pomenilo, da so bili potem uničeni.
Katedra: relikvija in kronanje cesarja Karla Plešastega
Predvsem dva para angelov pričata o razgibanem procesu, ki je zaznamoval izdelavo katedre sv. Petra: gre za risbe, skice, poizkuse, spremembe in dopolnitve. Spomenik ima namreč veliko simbolno vrednost, saj je moral kot relikviarij vsebovati lesen prestol, ki je po izročilu pripadal prvemu papežu in rimskemu škofu. Malokdo ve, da je kraljevi sedež, ki ga gledajo obiskovalci bazilike svetega Petra, sedež na katerem je bil na božič leta 875 za cesarja okronan kralj Karel Plešasti.
Tudi mojstri delajo napake
Oltar katedre sv. Petra iz brona in pozlačene štukature, ki ga lahko občudujemo danes, je bil končan januarja leta 1666. Vendar pa je šest let pred tem Bernini ugotovil, da se je zmotil pri njegovem načrtovanju. Videl je namreč, da sta bila prva dva angela, ki ju je pripravil za vlivanje, premajhna glede na mogočno apsido. Zato se je odločil, da bo izdelal še dva angela: tokrat sta bila večja in upodobljena v drugačni drži.
Berninijevi in da Vincijevi prstni odtisi
Dokumenti iz časa Berninijevega ustvarjanja pričajo o tem, da so na vatikansko gradbišče pripeljali vozove gline, snope sena, žeblje, kose lesa, železne žice, klobčiče vrvi in večje količine ostružkov. To so bile sestavine za mešanico, ki ni bila kuhana in je bila zato še posebej drobljiva. Obdelali so jo in iz nje oblikovali modele, na katerih so še danes vidni Berninijevi prstni odtisi. Gre za detajl, ki je vreden veliko več kot podpis, saj spominja na nastanek umetniškega dela, na fizično izkušnjo ustvarjanja, na edinstven in neponovljiv umetnikov pečat.
Ob tem spomnimo tudi na še eno mojstrovino, ki je na ogled v vatikanski pinakoteki: sveti Hieronim Leonarda da Vincija. Na orehovi plošči, ki jo je okoli leta 1480 poslikal v oljni tehniki, so znanstveniki odkrili prstne odtise tega velikega renesančnega genija, ki je s tehniko slikanja s prsti omehčal ostre obrise figur.
V modelih tudi veje trt vatikanskih vinogradov
Kakor angela na oltarju katedre sv. Petra, sta tudi angela na oltarju z Najsvetejšim visoka 2,5 metra. Tudi ta modela sta izdelana iz ogrodja iz kovanega železa, krila pa so na telo pritrjena z žeblji, mavcem in konopljo. Zaradi razpok v obdelani glini se jasno vidijo snopi vej trte in drugih rastlin, ki so povezani z vrvico, nanje pa so nanesene obdelane plasti gline in sena. Po vsej verjetnosti gre za odrezke iz številnih vinogradov, ki so bili v 17. stoletju zasajeni na območju okoli vatikanskega griča.
Obnova pred očmi obiskovalcev Muzejev
Med nedavno obnovo, ki je trajala deset let in je potekala v prozorni strukturi, tako da so jo lahko spremljali tudi obiskovalci Vatikanskih muzejev, so izvedli anoksično dezinsekcijo lesa in slame, saj so ju napadle žuželke, ki se prehranjujejo z lesom. V zaprto komoro so približno dva meseca dovajali dušik v plinastem stanju. Utrdili so tudi železne dele in sicer tako, da so upočasnili proces korozije in razgradnje. Strukturo kipov so utrdili s pomočjo opreme, izposojene s področja zobozdravstvene tehnologije.
Na petih modelih Berninijevih angelov so našli sledi bele barve. Po vsej verjetnosti izhajajo iz restavriranja v 18. stoletju, ko so bila dela zbrana in postavljena v Muzej modelov Klemena XI. v Stolpu vetrov v Vatikanu.
Mojster Algardi
Podobna tehnika in proces, s katerima je povezanih sedem Berninijevih modelov, sta značilna tudi za Algardijev kip Križanega, ki ga prav tako hranijo v Vatikanskih muzejih. Alessandro Algardi je tudi avtor nagrobnega spomenika Leona XI. in velike oltarne podobe iz marmorja z naslovom »Srečanje Leona Velikega z Atilo« v baziliki svetega Petra.
Tekmeca Bernini in Algardi ponovno skupaj
Bernini in Algardi sta bila v življenju velika tekmeca: prvi je bil najljubši kipar družine Barberini, drugega pa je za najboljšega priznavala družina Pamphili. Sta protagonista baroka in klasicizma 17. stoletja. Tokrat pa sta umetnika ponovno predstavljena skupaj zato, ker so se do današnjega dne ohranila njuna edinstvena in redka dela iz gline. Izgubile so se sicer sledi za bronastim kipom Križanega, ki ga je leta 1641 Algardiju naročil njegov rojak iz Bologne, Ercole Alamandini. Ohranil pa se je model za odlitek, ki ga je kipar podaril tedanjemu rektorju porušene cerkve svete Marte v Vatikanu. Kasneje so ga prenesli v palačo governatorata, nazadnje pa v Vatikanske muzeje. Izdelan je bil iz gline na železnem ogrodju, napolnjenem s slamo, nato pa pobarvan z barvami, raztopljenimi v vosku.
Algardi kot Lizip
Nekateri sodobniki so ob pogledu na negibno Kristusovo mrtvo telo, rahlo nagubano draperijo, mir smrti in veličino Odrešenika, Algardijev kip Križanega primerjali s slogom starogrškega kiparja Lizipa, mojstra velikega helenističnega kiparstva.
Photogallery
