Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Umetniške tapiserije
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Leonardova Zadnja večerja v Franciji
Med najbolj znanimi so Rafaelove tapiserije, ki so bile izdelane za Sikstinsko kapelo, in dragocena stvaritev z Leonardovo Zadnjo večerjo, ki jo je papežu podaril francoski kralj. Gre za reprodukcijo motiva, ki ga je ta renesančni slikar upodobil na steni jedilnice v samostanu Santa Maria delle Grazie v Milanu. Francoskemu kralju Ludviku XII. je bila freska tako všeč, da je predlagal, da bi jo odstranili s stene in jo prepeljali iz Milana v Pariz. Njegova želja se je delno uresničila, ko je njegov naslednik Franc I. naročil, naj slikarsko delo prenesejo na tkanino, tapiserija pa je sedaj na ogled v vatikanski pinakoteki.
Dve različici Zadnje večerje
Če še vedno obstajajo dvomi glede naročnika, kraja in leta nastanka tapiserije, je to umetnino zagotovo mogoče umestiti v čas med letoma 1516 in 1524: gre za obdobje, ko je Leonardo bival v Franciji. Ni izključeno, da bi slikar dragoceno tkanino občudoval z lastnimi očmi, vendar pa se zdi hipoteza o njegovi neposredni vključenosti v ustvarjanje tapiserije neutemeljena. Razlike med fresko in tapiserijo so zelo očitne. Minimalizem in skoraj metafizično vzdušje Zadnje večerje, ki jo je Leonardo ustvaril v Milanu, dajeta v tapiseriji prednost renesančnemu čutu s francoskim pridihom: v ozadju izstopajo trije oboki, ki odsevajo lombardsko arhitekturo in skozi katere se vidi pokrajino.
Zlate in srebrne niti
Glede na prefinjenost izdelave je bila tapiserija po vsej verjetnosti narejena v Bruslju. Uporabljene so niti zlate in srebrne svile: prikazuje apostole, pa tudi močerade in krila, kar se očitno nanaša na Franca I. in njegovo mater Ludviko Savojsko. Začetni črki imena, ki sta vtkani v tapiserijo skupaj z nekaterimi simboli, se nanašata na kraljevo ženo Klavdijo, ki je umrla leta 1524. Izstopajo prepleteni vozli, ki po eni strani spominjajo na Leonardove »vozle« in »preplete«, po drugi strani pa se nanašajo na dinastijo Savoja ali na frančiškanski red.
Dar za papeža
Leta 1533 je veličastna tapiserija prišla v Rim, saj jo je kralj Franc I. podaril papežu Klemenu VII. ob poroki njegove nečakinje Katarine Medičejske s Henrikom II., drugim sinom francoskega kralja. Šlo je za nepozabno poroko v Marseillu, ki jo zelo podrobno opisujejo tedanje kronike: po plenitvi Rima leta 1527 je bil z njo zapečaten sporazum med Francijo in papeštvom, s čimer se je utrdilo zavezništvo proti Habsburžanom. Papež se je na darilo odzval s kitovim rogom, ki ga je pozlatil znani zlatar Tobija iz Camerina. Predmet je bil predstavljen kot »samorogov rog«, ki je po starodavni tradiciji veljal za močan protistrup za zaščito pred zastrupljeno hrano.
Razstavljena ob posebnih priložnostih
V Vatikanu je bila tapiserija Leonardove Zadnje večerje na ogled le ob posebnih priložnostih v liturgičnem letu. Med procesijo ob prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je bila postavljena ob poti, ki je vodila od Sikstinske kapele do bazilike sv. Petra, na veliki četrtek pa v vojvodski dvorani, kjer je potekal obred umivanja nog. Mojstrovina tekstilne umetnosti je tudi danes izredno dobro ohranjena: papež Pij VI. je namreč v osemnajstem stoletju slikarju Bernardinu Nocchiju naročil izdelavo kopije, ki so jo od tedaj dalje uporabljali med papeškimi slovesnostmi, medtem ko so original shranili, tako da ni bil izpostavljen vplivom iz okolja.
Restavriranje
Dar kralja Franca I. je bil večkrat restavriran, zadnjič leta 2019, ko so tapiserijo, pred odhodom na razstavo v Franciji podložili s sintetičnim tilom, ki so ga predhodno pobarvali tehniki laboratorija za restavriranje tapiserij. Veličastne in občutljive umetnine, ki v višino meri 4,90 metra, v dolžino pa 9 metrov, ni enostavno premikati. Vendar pa so izkušnje, predanost in strokovnost vatikanskih restavratorjev zagotovilo in temeljijo na stoletnem znanju in tradiciji. Papeževa zbirka tapiserij vključuje približno tristo primerkov in izhaja iz petnajstega stoletja.
Namen tapiserij: dopolniti freske v Sikstinski kapeli
Po besedah Alessandre Rodolfo, kustosinje oddelka za tapiserije in tkanine Vatikanskih muzejev, začetki vatikanske zbirke tapiserij segajo v čas, ko je Rafaelo izdelal kartone za serijo desetih tapiserij, ki veljajo za nesporno mojstrovino, ki je znana po vsem svetu: na njih so upodobljeni prizori iz Apostolskih del, ki jih je na željo papeža Leona X. izdelala flamska delavnica Pietra Van Aelsta, ki je postal »papežev izdelovalec tapiserij«. Namen Rafaelovih tapiserij je bil dopolniti ikonografski program Sikstinske kapele na spodnjem delu stranskih sten, kjer so bile naslikane zavese: na oboku Michelangelovi prizori iz Prve Mojzesove knjige; na srednjem delu sten prizori iz Mojzesovega in Kristusovega življenja, ki so jih ustvarili različni umetniki v 15. stoletju; v spodnjem delu pa so sledili prizori o širjenju krščanstva preko prvakov apostolov, Petra in Pavla, kakor je opisano v Apostolskih delih. Poslednja sodba, ki jo je Michelangelo naslikal kasneje, predstavlja zaključek te velike pripovedi.
Tapiserije korenito spremenile umetnost
Ob tem je Rodolfova dodala, da lahko Rafaelove tapiserije v polnosti razumemo le, če jih občudujemo v Sikstinski kapeli. To je bilo nazadnje mogoče teden dni februarja leta 2020, ko je bilo vseh deset umetnin ponovno postavljenih na ogled tam, za kamor so bile naročene. Te tapiserije so v času, ko so bile izdelane, korenito spremenile tedanja pravila umetnosti. Dejstvo, da so Rafaelovi kartoni potovali v Bruselj, je močno vplivalo na evropsko kulturo šestnajstega stoletja. Šlo je za čas, ko je umetnost tapiserije veljala za bolj prefinjeno, odličnejšo od slikarstva. Predstavljala je statusni simbol, njena prednost pa je bila tudi v tem, da jo je bilo mogoče lažje premikati, lahko se jo je zvilo, razstavljalo v zaprtih prostorih ali na prostem. Tako je tapiserije ob številnih priložnostih in praznovanjih lahko občudovalo širše občinstvo.
Šestkrat dražje od Michelangelovih fresk
Tudi cena tapiserije je bila veliko višja od cene slik. Rafaelove tapiserije so stale šestkrat več kot Michelangelove freske na oboku Sikstinske kapele. Kot je nadalje povedala kustosinja oddelka za tapiserije in tkanine, je moral papež vložiti veliko denarja, vnaprej plačati visoke vsote in se celo zadolžiti. Da bi poplačali ogromne dolgove, ki jih je papež Leon X. pustil ob smrti, ter pokrili stroške njegovega pogreba, so Rafaelove tapiserije zastavili pri slavni družini nemških bankirjev in podjetnikov Fugger. Razlog za visoke cene tapiserij so bili prav tako stroški proizvodnje. Prvi korak je bilo barvanje preje na osnovi naravnih barvil. Nekatere izmed teh niti so imele svileno jedro, prekrito z zlatimi ali srebrnimi folijami, ki so jih izdelovali specializirani obrtniki.
Zadnja stran in originalne barve
Da bi dobili predstavo o lepoti in sijaju tapiserij, jih je potrebno pogledati z zadnje strani, kjer so še vedno vidne prvotne barve in sijaj. Izkušen izdelovalec tapiserij je ustvaril približno en kvadratni meter površine na mesec. Pred tem je bila prav tako bistvena vloga slikarja, ki je narisal kartone. Tapiserija je izjemno občutljivo delo. Glede na to, da je narejena z namenom, da bi bila obešena, je tkanina izpostavljena nenehni napetosti. Tudi konservatorska dela so naporna in kompleksna: od odstranjevanja prahu do čiščenja z gobo; od pranja v velikem bazenu z ionizirano vodo in detergenti, ki jih predlaga laboratorij za znanstveno raziskovanje, do sušenja na veliki mreži; pa vse do popravila poškodovanih delov z uporabo barvne preje, ki jo dobijo s pomočjo preko več kot tisoč receptov, ki so zapisani v zvezkih vatikanskih restavratorjev.
Drag in dolgotrajen proces restavriranja
V prostorih, kjer se nahajajo tapiserije, je potrebno skrbno spremljati svetlobo in temperaturo. V vatikanskih muzejih jih hranijo na drsnih okvirjih, ki jih je v tridesetih letih 20. stoletja oblikoval ustanovitelj vatikanskega restavratorskega laboratorija Biagio Biagetti, ali pa zvite in ovite v belo zračno blago. Za obnovo tapiserije so potrebna precejšnja denarna sredstva ter veliko časa in potrpljenja: poseg na Rafaelovih desetih tapiserijah se je denimo začel leta 1981, končal pa se je šele pred nekaj leti.
Ženska ekipa
Naslednik papeške tovarne tapiserij, ki jo je ustanovil Benedikt XV. leta 1920, in najstarejše rimske delavnice tapiserij svetega Mihaela, ki je nastala leta 1711 na željo papeža Klemena XI., je laboratorij za restavriranje tapiserij in tekstila. Z zgodovinskega vidika gre za prvi restavratorski oddelek Vatikanskih muzejev, ki ga danes sestavlja sedem žensk, tri izmed njih so redovnice. To so frančiškanke Marijine misijonarke, katerim je papež Pij XI. leta 1926 zaupal skrb za omenjene dragocene umetnine. Na tem kraju se prepletajo zvitki barvnih niti, statve, ki so jih uporabljali v nekdanji vatikanski šoli tapiserij, timsko delo, velika potrpežljivost in gorečnost. Tradicija in tehnološke inovacije se plodno prepletajo ter prihodnjim generacijam predajajo dragoceno, krhko in edinstveno dediščino na svetu.
Photogallery
