Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Muzej Anima Mundi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Ne gre za katerokoli razstavno prizorišče, ampak za prostor, ki z vidika vključevanja in dialoga želi spoštljivo približati estetske standarde, ki niso evrocentrični. Tukaj je pristop k umetnosti globalen, univerzalnen, katoliški. Gre za muzej, katerega središče je obrobje.
Svetovna misijonska razstava, Vatikan 1925
Prvo jedro razstavnega prostora je povezano z darom predkolumbovskih del pred več kot tristo leti. Vendar pa bil resnični povod za to zbirko zelo obiskana svetovna misijonska razstava, ki je leta 1925 potekala v Vatikanu na željo papeža Pija XI. V času, ko je po Evropi pustošil duh nacionalizma, je milijon ljudi v Vatikanu lahko občudovalo več kot 100.000 predmetov z vsega sveta, tudi iz tistih dežel, ki so veljale za »divje«: šlo je za močno pričevanje Cerkve odprtih vrat. Štirideset tisoč najdb je ostalo v večnem mestu, kjer je bil 12. novembra 1926 z motu proprijem Quoniam tam praeclara, ustanovljen Etnološki misijonski muzej. Njegovi prostori so bili sprva v Lateranski palači, vodil ga je duhovnik verbit Wilhalem Schmidt. V času papeževanja Pavla VI. so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prenesli v Vatikanske muzeje.
Predmeti, ambasadorji kulture ljudstev
Danes Muzej Anima Mundi vsebuje okoli 80.000 predmetov in umetniških del iz Afrike, Amerik, Oceanije, Avstralije, Azije, islamskega sveta ter prazgodovinskih in predkolumbovskih civilizacij. Kot je razložil duhovnik Nicola Mapelli, misijonar Papeškega inštituta za zunanje misijone, ki je kustos Muzeja Anima Mundi, so predmeti »ambasadorji kulture, saj govorijo od ljudstvih, iz katerih prihajajo: od Papue Nove Gvineje do Aljaske, od Avstralije do saharske puščave pa vse do Azije. Za zgodovino najdb sta značilni dinamičnost in vitalnost. Ta umetnost namreč nikoli ni mrtva ali statična: še danes se hrani z odnosom do krajev in ljudstev, iz katerih izvira, z njihovimi verovanji in pogledi na življenje.« Gre za vključujočo zbirko, manifest in glas prebivalcev, katerih temeljne pravice so pogosto ogrožene ali kršene.
»Ponovne povezave«
Muzej gradi mostove, je sredstvo za primerjavo ter za zaščito človekovega dostojanstva, dediščine in zapuščine ljudstev, ki so v prostoru in času oddaljena od nas, vendar pa nas povezujeta ista človeškost in dejstvo, da smo ustvarjeni. Iz tega občutja in v spoštovanju kultur ter varovanja pomenske in simbolne vrednosti vsakega predmeta, se rodijo »ponovne povezave«: misijonar Mapelli je namreč odšel v države, od koder izhajajo predmeti in umetniška dela, ter se srečal z lokalnim prebivalstvom. »Za nas je pomembno soočenje z ljudmi,« je dejal. »Na primer, za pripravo dela muzeja, ki je posvečen Avstraliji, in je prvi, ki je bil do sedaj odprt za javnost, smo se odpravili v vasi, iz katerih izhajajo artefakti, ki jih hranimo. Vprašali smo Aborigine, kakšen pomen jim pripisujejo in kako želijo, da jih ponudimo na ogled svojim obiskovalcem. In tako poskušamo narediti, kadar je to mogoče, za vsak posamezen predmet.«
Darila papežem
Večino eksponatov v Muzeju Anima Mundi predstavljajo darila, ki so jih prejeli papeži v preteklih stoletjih ali pa so prihajala v Vatikan iz daljnih dežel kot izraz spoštovanja. Nekatera izmed njih so poslali nazaj v deželo izvora: na primer tsanso, pomanjšano človeško glavo, ki jo je v obredne namene uporabljalo amazonsko pleme Jivaro, so Vatikanski muzeji nedavno tega vrnili v Ekvador.
Zgodbe
Za vsakim razstavnim predmetom se skriva zgodba. Ganljivo je bilo srečanje kustosa Mapellija na aboriginskih ozemljih med Avstralijo in Indonezijo, s potomko avtorja enega izmed izklesanih in poslikanih stebrov z otokov Tiwi. »Ta žena se je pri 80 letih spominjala svojega dedka, ki jo je kot deklico držal v naročju medtem ko je obdeloval les. Rekel ji je, da izdeluje darilo za osebo, ki je zelo daleč in je zelo pomembna: zdaj je razumela, da je bil to papež. Ganjena me je objela, ker sem ji domov na nek način prinesel njeno zgodbo in njenega dedka.«
Maska in košarica
Z otočja Ognjena zemlja na skrajnem jugu Južne Amerike pa prihaja zgodba o obrednih maskah z otoka Navarino, ki jih je v Rim v dvajsetih letih prejšnjega stoletja poslal misijonar Martin Gusinde. Mapelliju je uspelo najti potomko njegovega tolmača, ki je v znamenje hvaležnosti med obiskom izdelala košarico. Sedaj je na ogled v Vatikanskih muzejih poleg obredne maske z Navarina.
Pomenljiv je bil tudi dogodek, ko so enega izmed kipov, ki ga hranijo v Vatikanu, poslali na razstavo v Polinezijo. Ob povratku v Rim se je z otoka dvignila gosta megla: »Domačini so jo pripisali melanholičnemu pozdravu, ki ga je njihova zemlja namenila temu artefaktu.«
Brez meja
Muzej Anima Mundi je prostor brez meja. Kot je rekel papež Frančišek ob njegovem odprtju 18. oktobra 2019, bi moral vsak, ki vanj vstopi, »čutiti, da je v tej hiši prostor tudi zanj, za njegovo ljudstvo, za njegovo tradicijo, za njegovo kulturo. … Tukaj so vsa ljudstva, v zavetju kupole sv. Petra, blizu srca Cerkve in papeža.«
Prozorne stene laboratorija
Stene, ki omejujejo sedež Laboratorija za restavriranje različnih materialov, so prozorne kot vitrine, v katerih so razstavljeni predmeti. Na ta način lahko tudi obiskovalci opazujejo delo restavratorjev.
Konservatorstvo, raziskovanje, dialog
Kot je povedala Stefania Pandozy, ki je odgovorna za omenjeni laboratorij, so v dvajsetih letih delovanja muzeja spremenili pristop k restavriranju: od zahodnega, evrocentričnega pogleda k postkolonialnemu. Razumeli so, da sta potrebni konservatorska etika in odgovornost. »Ta muzej smo pojmovali kot skrinjo, ki vsebuje na tisoče predmetov velike vrednosti, vendar si nismo mogli predstavljati, da imamo opraviti z živimi bitji, živimi civilizacijami, zakladi pretežno organskega izvora, ki pripovedujejo o sodobnosti skupnosti, od koder izvirajo. Anima Mundi je resnično muzej sodobnosti. Ta izkušnja nam omogoča, da se soočamo z mnogovrstnimi avtohtonimi materiali, ki pripadajo vsem neevropskim kulturam. V način konservatorskega dela in razstavljanja skušamo vključiti tudi izvorne skupnosti. Prizadevamo si ovrednotiti raznolikosti, prav tako pa želimo, da bi imel laboratorij vzgojni namen in bi bil prostor za raziskovanje in dialog.«
Etika restavriranja
V laboratoriju trenutno delajo samo ženske, vsaka izmed njih je specializirana za različne vrste materialov. Na podlagi primerjav in izmenjave informacij na mednarodni ravni je nastalo delo z naslovom »Etika in konservatorska praksa«. Gre za prvi priročnik na svetu za ohranjanje etnografskih predmetov iz različnih materialov, ki ga je pripravil Laboratorij.
Etika konservatorstva po besedah Pandozyjeve pomeni, da je potrebo pozorno analizirati kontekst izvora in cilja določenega etnografskega predmeta v dialogu s sodobnimi staroselskimi skupnostmi. »Gre za spremembo paradigme, ki odpira strokovne in človeške izzive za tiste, ki delujejo v kulturnem sektorju; v zavedanju, da naša sodobna družba, ki je premalo pozorna na skupno blaginjo, more in mora postati bolj solidarna in vključujoča.«
Želja po mednarodni restavratorski šoli
Kot je v nadaljevanju povedala vodja laboratorija za restavriranje, si želijo v Vatikanu odpreti »mednarodno šolo, v kateri bi se lahko nove generacije restavratorjev naučile tehnik, ki so sicer v nevarnosti, da se bodo izgubile.« Po njenih besedah je udejanjanje novega pristopa k restavratorstvu skupno mnogim laboratorijem po vsem svetu. Z nekaterimi tudi sodelujejo in si izmenjujejo izkušnje, tudi ko obiščejo kraje, od koder prihajajo predmeti, razstavljeni v muzeju – tako je bilo tudi v primeru ovitka za misal, ki naj bi pripadal kaplanu Krištofa Kolumba in je bil leta 2012 razstavljen v Mestnem muzeju v Havani na Kubi. Ob tej priložnosti so s tamkajšnjim restavratorskim laboratorijem izmenjali veliko mnenj ter strokovnih izkušenj.
Sodelovanje s strokovnjaki
Eden izmed pomenljivih primerov sodelovanja laboratorija z zunanjimi strokovnjaki je bilo tudi restavriranje izjemnega obrednega pokrivala mekeo, ki je pripadalo avtohtonim prebivalcem Papue Nove Gvineje. S pomočjo ornitologa so določili ptičje vrste in po proučevanju perja, ki je bilo uporabljeno za izdelavo pokrivala, so naredili zbirko vzorcev, v kateri so vidne vse barve perja in peres, ki so prisotne v naravi ter so shranjene v muzejskih zbirkah. Zahvaljujoč tej dragoceni zbirki so v sodelovanju z znanstvenimi laboratoriji Vatikanskih muzejev začeli z najsodobnejšimi poskusi, pri katerih za čiščenje perja uporabljajo lasersko tehnologijo.
Trajnost
Laboratorij za restavriranje predmetov iz različnih materialov Muzeja Anima Mundi sodeluje tudi z drugimi restavratorskimi laboratoriji Vatikanskih muzejev. Ekipa je že več let dejavna na področju raziskovanja naravnih materialov in biokompatibilnih izdelkov, ki so se v nekaterih primerih izkazali za trajnejše od umetnih.
Skladišča na ogled
V znamenju odprtosti in sprejemanja je tudi skladišče muzeja Anima Mundi: gre za veliko prozorno škatlo, ki je klimatizirana in stalno nadzorovana ter nad razstavnim prostorom hrani 98 % vse zbirke. Zaenkrat so obiskovalcem muzeja na ogled le eksponati, ki prihajajo iz Avstralije in Oceanije, vendar pa celoten projekt predvideva pripravo oddelkov ostalih celin: med seboj bodo povezani, brez zidov ali pregrad, v njih bo naravna svetloba, ki prihaja skozi velika okna, vendar pa bo iz konservatorskih razlogov ustrezno filtrirana. Spominjala bo na sončne žarke, ki prodirajo skozi gosto in bujno vegetacijo amazonskih gozdov, osvetljujejo barve prerij indijanskega plemena Suji, s svojo močjo obsijejo in grejejo pesek v puščavi.
Lepota, ki združuje
Kustos Nicola Mapelli je prav tako spomnil, da je potrebno razumeti, da pri tuniki plemena Suji, ki je na ogled v muzeju, »ne gre zgolj za oblačilo, ampak za življenje ljudstva; za roke žensk, ki so ga stkale, za obred očiščevanja, zvok bobnov, Ples Sonca. To pa pomeni, da je potrebno iti onkraj lastnega védenja, se premakniti.« Ta drža še naprej navdihuje misijonsko poslanstvo in sedanjost muzeja Anima Mundi tudi preko nepozabnih mednarodnih razstav: na Kubi leta 2012; v Združenih arabskih emiratih leta 2014, ko je šlo za prvo razstavo Vatikanskih muzejev v islamski državi; v Canberri leta 2018, kjer so Vatikanski muzeji prvič sodelovali z Muzejem islamske civilizacije Sharjah in z Narodnim muzejem Avstralije. Tam so skupaj ustvarili razstavo o islamski umetnosti, pričevanju dialoga in medsebojnega razumevanja med kulturami in religijami; v kompleksu Prepovedano mesto v kitajski prestolnici Peking pa so Vatikanski muzeji gostovali leta 2019. Gre za prizadevanje v znamenju lepote, ki je drugačna; lepote, ki združuje.
Photogallery
