Prva meditacija p. Bovatija. Čudež rojstva: dar

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Čudež vsakega rojstva

Prvi korak, ki ga je potrebno storiti, je razumeti, kdo smo in sicer tako, da gremo k izviru čudeža svojega rojstva. Sveto pismo nam pove »resnico o naši konstituciji: pove nam, da smo ustvarjeni po Božji podobi, saj v svojem mesu nosimo določeno lastnost Njega, ki nas je ustvaril.«
Tajnik Papeške biblične komisije je nadalje poudaril, da »premišljevanje o našem izvoru ni nekaj drugotnega ali predhodnega, ampak je tisto, kar vzdržuje, vodi in daje smisel celotnemu našemu obstoju.«

Dve rojstvi: Mojzesovo in Kristusovo

Nato je razmišljal o aktualnosti dveh rojstev: Mojzesovega in Jezusovega. Mojzesa je Bog izbral, da bi osvobodil Izrael, Jezus pa je »Zveličar sveta, poslan prav zato, da bi dovršil Božji načrt osvoboditve«. Gre za dve zgodbi, ki nam govorita tudi o pomenu našega rojstva. Seveda sta Mojzesova in Jezusova izkušnja neponovljivi; »in vendar se v njiju razkriva skrivnosten pomen našega prihoda na svet: ustvarjeni smo kot otroci, ki so čudežno podarjeni iz večne ljubezni Boga.«

Vsako človeško življenje je delo, ki ga je hotel Stvarnik

Ob Mojzesovi življenjski zgodbi je p. Bovati spomnil, da si »Sveto pismo drzne reči, da je Bog sam tisti, ki v telesu žene ustvari zarodek in mu podari življenjski dih. Kakor da bi On nadaljeval s svojim stvariteljskim delom v natančnosti vsakega dogodka v zgodovini.« Prav ta »drzna Božja podoba nam daje razumeti, da je vsako človeško življenje delo, ki ga je hotel Stvarnik; On ga je od nekdaj želel in ga dovrši v za to določenem času. […] Rojen sem in živim zaradi čudovitega razvoja dogodkov, v katerem prepoznam, da me je Bog želel v moji izvirnosti, da je vodil vse stvari vse do mojega rojstva.«

Božji načrt: rešiti nas

Tako kot je Mojzes že kot otrok ušel smrti, smo po besedah p. Bovatija tudi mi rešeni. Že velikokrat bi lahko umrli, lahko bi se izgubili in to je znamenje čudovitega načrta z nami. Vendar pa tega ne smemo interpretirati na banalen način, misleč, da smo imeli srečo: »to izkušnjo je potrebno razumeti kot dogodek ljubezni, saj nas je nekdo rešil, ko nas je povlekel iz nevarnosti smrti, iz vodnega vrtinca – v nekaterih primerih iz fizične smrti, v drugih iz duhovne smrti. Vernik torej v prvi vrsti čuti, da se je na ta način razodela Božja ljubezen.«

Ljubile so nas konkretne osebe; pomen rodovnika

Z drugimi besedami, to, da smo rešeni, je »trajna resnica mojega obstoja, ki jo obhajamo v zakramentalnem znamenju krsta.« Poleg tega je dejstvo, da smo rešeni, izkušnja, da so nas ljubile konkretne osebe. Zato je primerno, da damo v molitvi prostor »svojemu rodovniku in v njem vidimo obraze tistih, ki so me ljubili in mi pomagali, saj se v njih kaže Božja previdnost do mene. Kot Mojzes smo bili rešeni zato, ker smo bili poleg tega, da imamo svoje starše, tudi posvojeni: druge osebe so namreč v odnosu do nas prevzele starševsko vlogo in nam tako omogočile človeško in duhovno rast. Dejstvo, da smo bili posvojeni, nam pomaga razumeti lepoto naše posinovljenosti v Kristusu.«

Jožefova ljubezen temelji na odpovedi lastnim načrtom

Če so bili v Mojzesovem otroštvu predvsem ženski liki tisti, ki so pokazali dejavno prisotnost Boga, pa je v Jezusovem življenju pomenljiva vloga moškega, Jožefa. Prav njegov zgled mora po besedah p. Bovatija »usmerjati naše odločitve«, v moči njegove krotke, nagle ter ponižne pokorščine Božjemu glasu.« On je prav tako »simbol tiste čistosti, ki zna sprejeti ljubezen žene in zna živeti v ljubezni ne da bi posedoval, ne da bi si lastil meso, ki mu je bilo zaupano. Jožefova ljubezen temelji na odpovedi osebnim načrtom.«

Tudi Jezusa so hranile besede in zgled oseb

»Preko teh razmišljanj želimo razumeti, zreti z vedno večjim občudovanjem« dejstvo, da je Božji Sin »želel prevzeti to razsežnost človeškega sina; njegovo rojstvo iz Device je nedvomno čudežno, vendar pa so ga hranile besede in zgled oseb, ki so pripomogle k njegovi človeški formaciji.«

Tudi mi smo človeški in Božji otroci

Ob koncu je voditelj duhovnih vaj udeležence povabil, naj se v molitvi zaustavijo ob Psalmu 139 in spomnil, da je »dar, ki ga je prejel Kristus, podoba našega rojstva: tudi mi smo Božji otroci, vendar pa vse dolgujemo tudi tistim, ki so nam pomagali, da smo rasli kot človeški otroci in kot Božji otroci. To pa zato, da bi tudi mi postali priče ter pomagali drugim živeti ta isti dar, da bi ga prepoznali v svoji zgodovini.«