Išči

Vatican News
2020.03.06 Casa Divin Maestro conclusione Esercizi Spirituali

Osma meditacija: Pastir naj vedno bdi nad slabotnimi

Osma meditacija postnih duhovnih vaj v Aricci je govorila o molitvi priprošnje, ki je »ljubeče posredovanje« za osebe, ki »potrebujejo odpuščanje in spravo z Bogom«. Voditelj duhovnih vaj p. Pietro Bovati je med premišljevanjem v četrtek popoldne dejal, da molivec s svojo molitvijo priprošnje pri Bogu doseže usmiljenje in ga posreduje. Kdor ima v Cerkvi odgovornost, je poklican »braniti, podpirati in spodbujati male«.

Andreja Červek – Vatikan

»Več je greha, bolj se pomnožuje Božje usmiljenje,« je dejal p. Pietro Bovati, tajnik Papeške biblične komisije. Izhodišče osme meditacije so bili naslednji svetopisemski odlomki: 2 Mz 32,7-14, Mt 18,21-35 in Psalm 134.

Greh se prepozna v molitvi

Gre za »bolj duhovno službo«, saj ima oseba določeno potrebo in cilj, ki se dotakneta srca, gre za »skrivnost osebe«, po drugi strani pa se predpostavlja »resnična domačnost z Bogom«, saj je priprošnja namenjena za nekoga, ki je »duhovno v težavah, ker je v grehu«. Duhovniki so poklicani k »službi sprave«, s tem ko podeljujejo zakrament, ki ga je treba živeti z »zavzetostjo, predanostjo in ljubeznijo«. »Služba usmiljenja« vlaga v obstoj celotne skupnosti, v vsakega v Cerkvi, ki moli in je na razpolago za preroško opravljanje sprave. P. Bovati je pri tem spregovoril o odlomku iz 32. poglavja Druge Mojzesove knjige ter poudaril, da »se greh zares prepozna samo v molitvi, v srečanju z Gospodom iz obličja v obličje«. Pomeni gledati Božje obličje, poslušati njegov glas, da bi dojeli resnost greha kot dejanja, storjenega proti Bogu in proti drugim. Grešnik se »ne zaveda tistega, kar je storil, zaradi nevednosti, zaradi površinskosti ali pa zaradi strašne navajenosti na slabo, ko gre na primer za ujetost v kompulzivne pregrehe, ki preprečujejo pametne odločitve«.

Molitev priprošnje

Kdor moli, sluti nevarnost greha, in s tem, ko gleda in posluša Boga, zazna Njegovo potrebo, da je usmiljen. Ko gledamo Gospoda, začutimo, da »smo 

poklicani k ljubezni do grešnika, ki se ga gleda z Božjimi očmi«. Molivec se ravno zato, ker gleda Gospodovo obličje, počasi poistoveti z grešnikom ter nazadnje sprejeme nase hudo drugih, po Kristusovem zgledu. »Molitev, ki nam daje razumeti resnost greha, in nujna dolžnost, da pomagamo temu grešniku, vpelje, spodbuja in podpira posebno molitev h Gospodu in to je molitev priprošnje.«

Da bi začutili Božje usmiljenje

V svetopisemskih besedilih je molitev, ki jo molivec nameni Bogu, »prošnja«, da bi Gospod odpustil. Vidimo lahko, kako se za vsako prošnjo Bogu zdi, da je »neprimerna, kakor da bi Bog moral storiti tisto, kar molivec prosi«, ali pa »nesramna, kajti zdi se, da hoče reči, kako se Gospod ne spominja dobrega, ki bi ga naj storil«. A kot je dodal p. Bovati, Sveto pismo nas uči, da Bog usliši našo molitev, še preden prošnja doseže naše ustnice. »On ve, kaj potrebujemo. Pa vendar moramo prositi. Pokažimo mu svoje rane, svoje trpljenje, tako da bomo lahko začutili njegovo usmiljenje, da bomo okušali njegovo ljubezen, ki posluša in usliši,« je spodbudil.

Od jeze k usmiljenju

Priprošnja torej »gleda Božje obličje« in je priča spreminjanja: prehod od »jeze k usmiljenju, k nežnosti«, tako da se udejanji »korenita sprememba v lastnem srcu«. Molitev priprošnje izraža »postopno poslušnost priprošnjika pri sprejetju neskončne Božje dobrote«. In ko jo sprejme vase, oseba postane »priča in orodje tega usmiljenja«. Priprošnja vidi »željo Boga, da bi rešil človeka«, da bi na svetu »vse lahko pritegnila luč usmiljenja«.

Pozornost večjih do najmanjših

Priprošnjik v svoji molitvi pri Bogu doseže usmiljenje. Od tu izvrši vrsto dejanj, načinov, drž in opravil, ki so potrebni, da bi grešniki sprejeli dar božanskega usmiljenja. Kot konkreten primer tega procesa, pri katerem se preko službe izvede usmiljenje ter se uresniči z odpuščanjem, p. Bovati predlaga branje Jezusovega govora iz 18. poglavja Matejevega evangelija. Začne se s pozornostjo do najmanjših, do ranljive, šibke, krhke osebe, ki se je ne sme prezirati. Kdor ima v Cerkvi odgovornost, je poklican imeti »očetovsko držo« in biti pozoren do najmanjših. Kot je dodal p. Bovati, v teh dneh, ko je zelo aktualna 

problematika o zlorabah mladoletnih oseb, krhkih oseb, je skrb večjih še bolj potrebna in nujna, saj so poklicani, da branijo, podpirajo in oblikujejo male. Tudi v priliki o izgubljeni ovci Jezus nakaže, da ni bilo dovolj aktivne odgovornosti pastirja, velikega, ki bi moral bdeti nad malim. Ni bilo dovolj čuječnosti, osebne skrbi, skrbne pozornosti. »Šibkost malega je povezana z malomarnostjo pastirja.« A to ne vpliva na srečen konec prilike, ampak postane priložnost, da gre pastir iskat izgubljeno ovco. Torej grešniku pomaga, da se vrne.

Molitev skupnosti

Iskanje izgubljene ovce pojasni tudi evangeljski odlomek, v katerem Peter vpraša Gospoda, koliko krat je treba bratu odpustiti, če ta greši proti tebi. Jezus v ospredje postavi »odgovornost tako grešnika kot užaljene osebe«. Iskanje brata, ki se je izgubil, se izvrši preko dialoga, govorjenja, postopnega procesa, ki grešnika prepriča, da z osebnega pogovora preide k vključitvi prič, posrednikov, ki spodbudijo željo po spravi, tako da je na koncu vključena vsa skupnost. Cilj, ki mu sledi »spravno poslanstvo«, postane viden v molitvi skupnosti. Odrešenik uresniči svoje poslanstvo ravno zato, ker so pastirji posredniki, ker združujejo skupnost.

Oblikovalci odpuščanja

Ko apostol Peter vpraša: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu«, Jezus spodbudi, naj se ne utrudi in tako v določenem smislu naredi službo sprave za trajno. Število »sedemdesetkrat sedemkrat« se razume kot pomnožitev, kakor da vsako omejitev treba »nepredstavljivo preseči«. Več je greha, bolj se množi usmiljenje. V Cerkvi je Peter priča tega usmiljenja. Pri grehu zanikanja, se namreč spomnimo ravno Petra, njegovega joka in njegovega kesanja, tako da »njegova izkušnja postane simbol Cerkve in vsakega kristjana, ki s tem, da mu je odpuščeno, postane oblikovalec odpuščanja«.

Petek, 6. marec 2020, 14:26