Išči

Vatican News
2020.03.01 Casa Divin Maestro inizio Esercizi Spirituali

Šesta meditacija postnih duhovnih vaj: Pot v puščavo

Udeleženci postnih duhovnih vaj v Ariccii, ki jih vodi p. Pietro Bovati, so v sredo popoldne razmišljali o šesti meditaciji z naslovom Pot v puščavo.

Andreja Červek – Vatikan

V pripovedi o eksodusu je puščava kraj previdnosti. Je prostor, kjer se Gospod razodeva kot Bog zaveze z Izraelom, kot dobri in zvesti Bog in obenem kot vsemogočni vladar, ki so mu podvržene vse vesoljne sile. P. Pietro Bovati je med šesto meditacijo govoril o poti skozi puščavo. Izhodišče premišljevanja so bili odlomek o Izraele, ki ga Mojzes odvede v puščavo (2 Mz 15,22-16,8), Jezusove besede o sodbi ob koncu časov iz Matejevega evangelija (Mt 25,31-46) in Psalm 23.

Bog želi odnos

Starozavezni odlomek o Izraelovi poti skozi puščavo po eni strani kaže, kako je Gospod oblikovalec zgodovine zveličanja, po drugi strni pa ne izpostavi dovolj nekega drugega vidika, in sicer svobodnega izražanja ljudi, njihovega nesoglasja ali njihovega uporništva proti Bogu. A brez človeške aktivnosti zgodovina postane popačena podoba, kjer Bog sicer res čudovito deluje, vendar pa človek tvega, da postane popolnoma pasiven predmet. »Paradoksalno, torej, da bi se povzdignilo Boga v njegovem delu, se zanika sam vrhunec stvarjenja, kar predstavlja človek, ki je svoboden in oblikovalec svoje usode, kajti ustvarjen 

je po podobi in podobnosti Boga,« je zatrdil p. Bovati.

Kot je pojasnil, so svetopisemska besedila kompleksna in pogosto komplementarna. Na mnogih mestih je mogoče videti, kako Gospod pri svojem delovanju upošteva človeško zoperstavljanje in vedno želi spodbuditi odgovor. Ne vsiljuje se in želi odnos s stvaritvijo, odnos pogumnega sodelovanja, tako da je v določenem smislu od samega človeka odvisna realizacija zveličavnega delovanja Boga v človeških dogodkih.

Puščava je čas človeka

Štirideset let, ki jih Izrael preživi v puščavi, pomeni celotno življenje. Puščava predstavlja našo deželo, kjer človek trpi, Bog pa se razodeva in to počne ravno preko »delovanja svojih služabnikov«. P. Bovati je poudaril temeljno točko: »Treba je odgovorno in v pokorščini sprejeti nalogo, da delamo dobro, kakor da bi naše roke bile Božje roke.« To se uresniči, ko služabnik Boga živi dvojno krepost poslušanja: poslušanje Božjega glasu in poslušanje krika ljudi, ki so mu zaupani.

Puščava je »figura življenja«. Je čas, ki lahko postane skušnjava, »je naš čas, je čas človeka«. Bog postavi na preizkušnjo svoje ljudstvo, da bi dozorelo v veri, in spodbuja ljudi, da postanejo zmožni pomagati tistim, ki so v preizkušnji, kakor to vidimo v Mojzesovem primeru. Mojzes posluša krik trpečih, čeprav je slabo izražen in ga zahteve njegovih ljudi postavijo v težave, saj niti sam ne ve, kako naj nanje odgovori. Pa vendar posluša, kajti tako počne tudi Bog. »Tudi naše molitve so zelo nepopolne in predvsem vpitje ubogih ljudi je velikokrat neprimerno,« je pripomnil voditelj duhovnih vaj. Mojzes v teh primerih z vero kliče Gospoda v molitvi, da bi se skušnjava premagala in bi bil uslišan.

V ljubezni se uči ljubiti

P. Bovati je v nadaljevanju meditacije dejal, da svetopisemska pripoved pravi, kako je »Gospod na tistem kraju ljudstvu izročil zakon in pravo. To pomeni, da mu je v samem dejanju pomoči zabičan pokoren odnos do Gospoda.« V ljubezni se torej uči ljubiti, v delih telesnega usmiljenja se opravljajo tudi duhovna dela usmiljenja, doseže se srce oseb, tako da se jih postavi v stanje verovanja v Boga in delovanja, kakor Bog hoče, to je v ljubezni.

Ob koncu je p. Bovati spregovori še o odlomku iz Matejevega evangelija, kjer Jezus govori o poslednji sodbi. Vsa sodba je osredotočena na eno samo stvar: na pomoč ali na odsotnost pomoči do najmanjših v potrebi. Imamo torej konkretnost delovanja, ki zahteva, da poskrbimo za trpeče telo, a tudi za trpečo dušo. V najmanjšem je Jezus. »Kako je mogoče, da mi pomagamo samemu Bogu, ko poskrbimo za najmanjše? Kako lahko naše telesne oči vidijo, da je zares tako? Ne da bi videli, ljubimo. Brez slave, brez časti, v darovanju sebe vse do smrti je polnost dobrega, je blagoslov Očeta življenja,« je sklenil p. Bovati.

Četrtek, 5. marec 2020, 14:31