Išči

Deveta meditacija p. Bovatija: Prisotnost Boga

V petek dopoldan je v Ariccii potekala še zadnja meditacija postnih duhovnih vaj, ki jih je za svetega očeta in rimsko kurijo letos vodil biblicist p. Pietro Bovati DJ. V njej je spregovoril o prisotnosti Boga, za izhodišče pa je vzel odlomek iz 33. poglavja Druge Mojzesove knjige, ki govori o srečanju med Mojzesom in Bogom v shodnem šotoru.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod nas spremlja na naši poti

P. Bovati je poudaril, da je »Gospod prisoten v našem življenju, je Emanuel z nami in nas spremlja na naši poti.« Prvi, ki je to razumel, je bil Mojzes. Njegov zgled nam kaže, da je sposobnost vodenja ljudstva milost, ki jo človek prejme od Boga, v odnosu z Njim, v pokorščini.

Pogovor med Gospodom in Mojzesom

Nato se je p. Bovati zaustavil ob nekaterih izrazih v pogovoru med Gospodom in Mojzesom. Najprej je dejal, da je uporaba velelnika, ko Bog reče »Popelji to ljudstvo«, lahko moteča, če se ga razume zgolj kot voljo nekoga drugega; kadar pa ukaz izreče prijatelj, Bog ljubezni, in se ga razume v vsej njegovi resnici, le-ta »razsvetljuje, vliva modrost, opogumlja, spodbuja življenje vernika, saj je kot razprta pot, kakor vrata, ki se odprejo skrivnosti ljubezni.« Poleg tega je božji ukaz vedno sorazmeren s človekom, saj ga je mogoče oz. lahko udejanjiti – ne zato, ker bi bilo naročilo, ki ga želi Bog, brez napora ali žrtve, ampak zato, ker tisti, ki dá naročilo, obljublja svojo prisotnost, daje moč, milost, duha za njegovo izpolnitev.«  

»Povzpeti se: nenehen proces, napredovanje

Voditelj duhovnih vaj je ob tem spomnil tudi na izraz »povzpeti se«, ki po eni strani spominja na nenehen proces, gibanje osvoboditve, ki se ne bo končalo dokler bomo na tem svetu. Po drugi strani pa kaže tudi to, da gre vedno za proces dvigovanja – pri čemer ni poudarjen le napor, ampak tudi napredovanje, povišanje, pot k nečemu, kar je bolj vzvišeno.

Mojzes je razumel, da potrebuje sodelavce

Nadalje je tajnik Papeške biblične komisije spomnil na dejstvo, da Mojzes Gospoda ne prosi za »nagrado, ne za znamenja ali obljube« zase, ampak prosi le, da bi bil sredstvo. Je kakor prerok, ki ga mora Gospod vsakič poučiti, da dan za dnem opravlja svoje poslanstvo. Dolžnost Pastirja je – po Bovatijevih besedah – znati prepoznavati in spodbujati pri skupnem poslanstvu osebe, ki jih je Bog izvolil in posvetil ter poslal. Mojzes je od samega začetka razumel, da potrebuje sodelavce: »ko je šel k faraonu, ga je spremljal Aron; za proslavljanje Gospodove zmage nad morjem mora vključiti Mirjamin glas in boben; za zmago nad Amalekom mora aktivirati Jozueta, pa tudi Arona in Hura, ki sta podpirala njegove roke; za zagotavljanje pravice pa se mora zateči k zboru sodnikov. Tako je s porazdelitvijo nalog mogoče nositi težo velike odgovornosti in pričeti tudi s sinodalnostjo, to je z enotnostjo namenov, s sodelovanjem za dosego istega skupnega cilja.« Zavzemanje za to, da bi bili drugi vključeni v isto poslanstvo, pomaga razumeti, da je Bog sam tisti, ki je edino počelo zveličanja; o njegovi nevidni prisotnosti priča prav dejstvo, da se vsak posameznik odpove temu, da bi bil edini izvrševalec dobrega.«

Pomen razločevanja

Zato je bistvenega pomena razločevanje: »Gotovo niso posvetni kriteriji prijateljstva, naklonjenosti, kulturne sorodnosti, niti preprosto upoštevanje objektivnih lastnosti na intelektualnem ali praktičnem področju tisti, ki zagotavljajo usposobljenost. Vendar pa je potrebno vse to podvreči duhovni intuiciji preroške vrste, ki zna prepoznati to, kar Bog želi, to, kar je Bog že položil v določeno osebo, tudi ne da bi se le-ta tega zavedala, da bi bila pripravljena na nalogo, ki ji jo bo Gospod zaupal. Poleg tega je Mojzes tisti, ki prosi, da bi znal prepoznati tistega, ki ga je Bog izbral – »tako kot je bil on izbran osebno in spoznan po imenu, kljub temu, da morda sam sebe ne bi nikakor izbral«.

Najti primerno pot za to, kaj Bog želi danes

P. Bovati je zatem spregovoril o poti, ki ji mora Pastir slediti, da bi črede pripeljal na večne pašnike: »V času sprememb, težav, negotovosti kot je današnji, je bolj kot kdajkoli prej nujno znati najti primerno pot za to, kaj Bog želi danes.« Pri tem smo lahko gotovi, da je »prava pot tista, ki jo začrtajo zapovedi, ki so kakor mejniki, začrtajo pot, razsvetljujejo stezo.« Mojzes, ki je prejel Toro, jo je tudi napisal, potem jo je posredoval in razložil ljudstvu za tem, ko je velikokrat poslušal Gospoda na sveti gori. Bog namreč v molitvi podarja »modrostno sposobnost preroške narave,« da more človek v konkretnosti, sredi zapletenih zgodovinskih okoliščin, raznolikih oseb in trenutkov prepoznati prioritete, ki jim je potrebno slediti. Za to pa ne zadošča »teoretično znanje ali usposobljenost v tehnoloških znanostih, ampak je potreben duhovni dar. Le-ta pa ni predan enkrat za vselej, ampak je "destiliran" dan za dnem, da bi osebam pomagal izbirati pot, ki je bila nakazana, da bi pomagal Pastirju voditi po dobrih stezah.«

Učenci po vstajenju v Galilejo, da bi oživili vero

Ob koncu je p. Bovati zbrane povabil, naj premišljujejo ob zadnjih vrsticah 28. poglavja Matejevega evangelija, ki govorijo o srečanju vstalega Jezusa z apostoli. Enajsterim naroči, naj se vrnejo v Galilejo, tja, kjer se je rodila njihova poklicanost, da bi ponovno oživili vero, ki je zdaj »morda še omahujoča« po njegovem križanju. Vendar pa ne gre za nek nostalgičen postopek, ampak za to, da bi razumeli »temeljni dar, ki je v hoji za Jezusom, v biti z Njim, v živetju iz Njegove besede in ljubezni.« Pošlje jih v Galilejo ljudstev, da tako »izstopijo iz slavnega pa tudi ošabnega geta v Jeruzalemu, da bi jih popeljal na meje ter jih poslal, naj vse narode naredijo za učence. Kristus je namreč prelil svojo kri za množico.« In zdaj, kot najvišji Pastir ovc spodbuja pastirje, svoje učence, naj nadaljujejo in širijo njegovo delo ljubezni.  

Prisluhni prispevku
Sobota, 7. marec 2020, 13:37