Papež Frančišek med srečanjem s posvečenimi osebami: Molitev je središče vsega

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Zahvaljujem se msgr. Josephu Pradhanu Sridarunsilu za besede dobrodošlice v imenu vseh vas. Vesel sem, da vas lahko vidim, poslušam, da sem deležen vašega veselja in zaznavam, kako Duh uresničuje svoje delovanje med vami. Hvala vsem vam, katehistom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem za čas, ki mi ga podarjate.

Hvala tudi Benedetti, da je v pričevanju delila z nami svoje življenje. Ko sem jo poslušal, je v meni raslo čustvo hvaležnosti za življenje tolikih misijonarjev in misijonark, ki so zaznamovali vaše življenje in pustili svoj odtis. Benedetta nam je govorila o Hčerah krščanske ljubezni. Želim, da bi bile moje prve besede z vami zahvala vsem posvečenim, ki so bili rodovitni s tihim mučeništvom vsakdanje zvestobe in predanosti. Ne vem, če so lahko videli ali uživali sad svojih žrtev, brez dvoma pa so bili to ljudje, ki so bili sposobni rodovitnosti. Bili so obljuba upanja. Zato bi vas na začetku našega srečanja rad povabil, da bi se posebej spominjali vseh katehistov in ostarelih Bogu posvečenih, ki so nas rodili v ljubezni in prijateljstvu z Jezusom. Zahvalimo se zanje in za ostarele v naših skupnostih, ki ne morejo biti z nami. Povejte ostarelim, ki niso mogli biti tu navzoči, da jih papež blagoslavlja, da se jim zahvaljuje in prosi za njihov blagoslov.

Mislim, da zgodovino poklicanosti vsakega izmed nas zaznamujejo ljudje, ki so nam pomagali odkriti in razločevati ogenj Duha. Zelo lepo in pomembno je, da se znamo zahvaliti. »Hvaležnost je vedno 'močno orožje'. Samo če smo spodobni občudovati in se konkretno zahvaljevati za vsa dejanja ljubezni, velikodušnosti, solidarnosti in zaupanja, kakor tudi geste odpuščanja, potrpežljivosti, prenašanja in sočutja, ki smo jih bili deležni, bomo Duhu dopustili, da nam da tisti sveži zrak, ki je sposoben obnoviti (in ne zakrpati) naše življenje in poslanstvo« (Pismo duhovnikom, 4. avgust 2019). Mislimo nanje, hvaležni smo jim in na njihovih ramenih se tudi sami čutimo poklicane biti možje in žene, ki pomagajo rojevati novo življenje, ki nam ga Gospod podarja. Poklicani smo k apostolski rodovitnosti, poklicani biti izurjeni borci za stvari, ki jih Gospod ljubi in za katere je dal življenje; prosimo za milost, da bi naša čustva in naši pogledi lahko utripali v ritmu njegovega Srca in, drznil bi si reči, vse dokler ne bi bili ranjeni po isti ljubezni; da bi mogli biti strastno zavzeti za Jezusa in za njegovo kraljestvo.

V tem smislu se lahko vsi vprašamo: kako gojiti apostolsko rodovitnost? To je lepo vprašanje, ki si ga lahko vsi postavimo in vsak naj odgovori v svojem srcu.  Benedetta, ti si nam pripovedovala, kako te je Gospod pritegnil po lepoti. Šlo je za lepoto neke Marijine podobe, ki je s svojim posebnim pogledom vstopila v tvoje srce in zbudila željo, da bi jo bolje spoznala: Kdo je ta žena? Ni šlo za besede, za abstraktne ideje ali hladno razmišljanje. Vse se je začelo z lepim pogledom, ki te je očaral. Koliko modrosti skrivajo tvoje besede! Prebuditi se za lepoto, za začudenost, za osuplost, ki nam lahko odprejo nova obzorja in zbudijo nova vprašanja. Posvečeno življenje, ki se ni sposobno odpreti presenečenju, je življenje, ki ostaja na pol poti. Gospod nas ni poklical, da bi nas poslal v svet, da bi ljudem nalagali dolžnosti ali bremena, ki so težja od teh, ki jih že imajo in veliko jih je, ampak da bi z njimi delili veselje, čudovito, novo in presenetljivo obzorje. Zelo mi je všeč tisti izraz Benedikta XVI., ki ga imam za vzorčnega in celo preroškega v teh časih: Cerkev, ki ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 14). »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da vera vanj in hoja za njim ni le nekaj pravega in resničnega, ampak je nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo« (prav tam, 167).

To nas spodbuja, naj nas ne bo strah iskati novih simbolov in podob, posebne glasbe, ki Tajcem pomaga prebuditi čudenje, ki nam ga želi podariti Gospod. Ne smemo se bati vedno bolj inkulturirati evangelij. Iskati moramo nove oblike za prenos Besede, ki bodo sposobne pretresti in prebuditi željo po spoznanju Gospoda: Kdo je ta človek? Kdo so ti ljudje, ki hodijo za križanim?

Ko sem se pripravljal na to srečanje, sem lahko z neko bolečino prebral, da je krščanska vera za mnoge tuja vera, vera tujcev. Ta resničnost nas priganja, da pogumno iščemo načine za izpovedovanje vere »v narečju«, na način, na katerega mati poje uspavanko svojemu otroku. S takšnim zaupanjem jim dajte tajski obraz in »meso«, kar je veliko več kot delati prevode. Pomeni dovoliti, da evangelij sleče dobra a tuja oblačila, da bi zazvenel z glasbo, ki vam je lastna v tej deželi, in da bi duše naših bratov zabrnele z isto lepoto, kot je vnela naša srca. Povabim vas, da prosimo Marijo, in ji z zaupanjem otrok recimo: »Izprosi nam novo vnemo Vstalega, da bomo vsem prinašali evangelij življenja, ki premaga smrt. Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti, da bo do vseh prišel dar lepote, ki nikoli ne ugasne« (prav tam, 288).

Marijin pogled nas spodbuja, da gledamo z njo v isto smer, v smer tistega drugega pogleda, da bi storili vse, kar nam bo On rekel (prim. Jn 2,1-12). To so oči, ki očarajo, ker so sposobne iti onkraj videza ter doseči in slaviti najbolj pristno lepoto, ki živi v vsakem človeku. Pogled, ki, kot nas uči evangelij, ruši vse determinizme, fatalizme in načrte. Kjer so mnogi videli samo grešnika, bogokletnika, izterjevalca davkov, zločinca in celo izdajalca, je bil Jezus sposoben videti apostole. Njegov pogled nas vabi, da bi oznanjali to lepoto; gre za pogled, ki spreminja in ki iz drugih izvabi najboljše.

Ko razmišljam o začetku vaše poklicanosti, ste v svoji mladosti mnogi sodelovali pri dejavnostih mladih, ki so želeli živeti evangelij in so obiskovali najbolj potrebne, izrinjene in prezirane v mestu, sirote in ostarele. Gotovo vas je tedaj v mnogih izmed njih obiskal Gospod, ki vam je dal slišati klic, da bi darovali vse. Gre za to, da gremo iz samih sebe in smo v samem dejanju izhoda doživeli srečanje. V obrazih ljudi, ki jih srečujemo na cesti, lahko odkrijemo lepoto ravnanja z drugim kot z bratom. Nič več ni sirota, zapuščeni, odrinjeni ali prezirani. Sedaj ima obličje brata, »brata, ki ga je Kristus odrešil. To pomeni biti kristjan! Ali pa morda smemo svetost razumeti tako, da prezremo takšno dejavno priznanje dostojanstva vsakega človeškega bitja?« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate,  98). Rad bi podprl in opogumil tolike med vami, ki vsak dan porabljate svoje življenje, ko služite Jezusu v bratih, kakor je opozoril škof, ko vas je predstavil – videti je bilo, da je ponosen na to; tolike med vami, ki jim uspe, da vidijo lepoto ram, kjer drugi vidijo samo prezir, zapuščenost ali spolni objekt za izkoriščanje. S tem ste konkretno znamenje živega in dejavnega Gospodovega usmiljenja. Znamenje maziljenja Svetega v teh deželah.

Takšno maziljenje zahteva molitev. Apostolska rodovitnost zahteva in se podpira po zaslugi negovanja intimnosti molitve. Intimnosti, kakršna je intimnost babice in dedka, ki vztrajno molita rožni venec. Koliki med nami smo vero prejeli od starih staršev! Gledali so jih, kako so med hišnimi opravki z rožnim vencem v roki posvečevali ves dan. Kontemplacija v akciji, ko so dovolili Bogu, da je vstopil v vse majhne stvari vsakega dneva. Bistveno je, da Cerkev danes oznani evangelij vsem, na vseh krajih in v vseh okoliščinah, brez odlašanja in brez strahu (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 23), kot ljudje, ki so vsako jutro v osebnem srečanju z Gospodom ponovno poslane. Brez molitve vse naše življenje in naše poslanstvo izgubi smisel, moč in gorečnost. Če vam primanjkuje molitve, katero koli delo, ki ga počnete nima smisla, nima moči, nima vrednosti. Molitev je središče vsega.

Sveti Pavel VI. je govoril, da je eden najhujših sovražnikov evangelizacije pomanjkanje gorečnosti (prim. Apostolsko spodbudo Evangelii nuntiandi, 80). Gorečnost pa se za redovnika, redovnico, duhovnika ali katehista nasičuje v dvojnem srečanju: z Gospodovim obličjem in z obličjem bratov. Tudi mi potrebujemo prostor, v katerem se vračamo k izviru, da bi pili vodo, ki daje življenje. Potopljeni v tisoče skrbi vedno iščemo prostor, da bi se v molitvi spominjali, da je Gospod že odrešil svet in da smo povabljeni, da to odrešenje skupaj z njim naredimo otipljivo.

Še enkrat hvala za vaše življenje, za vaše pričevanje in velikodušno darovanje! Prosim vas, da ne popustite skušnjavi, da bi mislili, da vas je malo; raje pomislite, da ste majhna orodja v ustvarjalnih Gospodovih rokah. On bo z vašim življenjem napisal najlepše strani zgodovine zveličanja v teh deželah.

Ne pozabite moliti zame in povabiti k molitvi zame. Hvala!