Išči

Vatican News

Papež v Hirošimi: Posedovanje jedrskega orožja je nemoralno!

Med srečanjem za mir v Hirošimi, ki je potekalo na kraju, kjer je 6. avgusta 1945 eksplodirala atomska bomba, danes pa se nahaja park s spomenikom miru, je papež Frančišek odločno poudaril, da je uporaba jedrske energije za vojne namene zločin in je nemoralna. Prav tako nemoralno je posedovanje jedrskega orožja, je dodal. Resničen mir je lahko samo neoborožen.

Andreja Červek – Vatikan

Pred spomenik miru v Hirošimi je papež položil cvetje, ki sta mu ga izročili dve žrtvi atomske bombe. Zadonel je zvon in vsi zbrani so se skupaj s papežem zaustavil v tišini in molitvi. Sledilo je pričevanje dveh žrtev eksplozije, zatem pa je papež nagovoril približno 1300 zbranih oseb, med njimi je bilo dvajset verskih voditeljev in dvajset preživelih žrtev. Začel je s psalmistovimi besedami: »Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: 'Mir naj vlada v tebi.'« (Ps 122,8). In nadaljeval z molitvijo: »Bog usmiljenja in Gospod zgodovine, k tebi dvigujemo svoje oči s tega kraja, križišča miru in življenja, poraza in ponovnega rojstva, trpljenja in sočutja.«

Kot romar miru

Od mnogih moških in žensk, od njihovih sanj in upanja, sredi sija bliska in ognja, ni ostalo drugega kot senca in tišina, je dejal papež Frančišek. V enem samem hipu, je vse pogoltnila črna luknja uničenja in smrti. Iz tistega prepada tišine, se še danes sliši močno vpitje tistih, ki jih ni več. Prihajali so iz različnih krajev, imeli so različna imena, nekateri so govorili druge jezike. Vse je združila ista usoda, v strašni uri, ki je za vedno zaznamovala ne le zgodovine te države, ampak obraz človeštva. »Tukaj se spominjam vseh žrtev in se priklanjam pred močjo in dostojanstvom tistih, ki so preživeli tiste prve trenutke, a so v svojem telesu mnogo let prenašali najsilnejše trpljenje, v svojih mislih pa zametke smrti, ki so še naprej črpali njihovo življenjsko energijo,«  je zatrdil sveti oče in nadaljeval, da se je čutil dolžnega priti na ta kraj kot »romar miru, da bi bil v molitvi in se tako spomnil nedolžnih žrtev velikega nasilja, prinesel v srcu tudi prošnje in hrepenenja moških in žensk našega časa, predvsem mladih, ki želijo mir, delajo za mir, se žrtvujejo za mir. Prišel sem na ta kraj poln spomina in prihodnosti ter s sabo prinesel krik revnih, ki so vedno najbolj nezaščitene žrtve sovraštva in konfliktov.«

Uporaba jedrske energije za vojne namene je zločin

Papež je dejal, da želi biti glas tistih, ki nimajo glasu. »Ponižno bi želel biti glas tistih, katerih glasu se ne posluša in ki z nemirom in strahom gledajo na naraščajoče napetosti, ki so navzoče v našem času, nesprejemljive neenakosti in nepravičnosti, ki ogrožajo človeško sobivanje, resno nesposobnost, da bi skrbeli za naš skupen dom, neprestano in krčevito poseganje po orožju, kakor da bi to lahko zagotovilo prihodnost miru,« je zatrdil in zatem uporabo jedrske energije za vojne namene označil za zločin in nemoralno dejanje: »Prepričan želim poudariti, da je uporaba jedrske energije za vojne namene danes bolj kot kdajkoli zločin, ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost našega skupnega doma. Uporaba jedrske energije za vojne namene je nemoralna. Kakor je tudi nemoralno posedovanje jedrskega orožja. Zaradi tega bomo sojeni. Nove generacije se bodo dvignile kakor sodniki našega poraza, če smo govorili o miru, a ga s svojimi dejanji nismo uresničili med narodi sveta. Kako lahko govorimo o miru, medtem ko snujemo nova in strašna vojna orožja? Kako lahko govorimo o miru, medtem ko določena dejanja upravičujemo kot legitimna z diskriminatornimi in sovražnimi govori?«

Razlike so razlog za večjo odgovornost in spoštovanje

Frančišek je izrazil svoje prepričanje, da mir ni nič več od nekega 'odmeva besed', če ni postavljen na resnico, če se ga ne gradi v skladu s pravičnostjo, če se ga ne poživlja in dopolnjuje z dejavno ljubeznijo in če se ne uresničuje v svobodi (glej Janez XXIII., okrožnica Pacem in terris, 18). Izgradnja miru v resnici in pravičnosti pomeni priznati, da »pogosto obstajajo razlike, tudi izrazite, v znanju, kreposti, iznajdljivih sposobnostih, posedovanju materialnih dobrin« (ibid., 49), vendar pa to ne bo moglo »nikoli upravičiti namena, da se drugim vsili lastne interese«. Nasprotno, vse to lahko predstavlja »razlog za večjo odgovornost in spoštovanje«. Enako so tudi »politične skupnosti, ki se lahko med seboj legitimno razlikujejo po stopnji kulture ali ekonomskega razvoja, poklicane, da si prizadevajo delati za skupno rast, za dobro vseh« (ibid., 49-50).

Pustiti, da orožja padejo iz naših rok

Če zares želimo zgraditi pravičnejšo in varnejšo družbo, moramo po papeževih besedah »pustiti, da orožja padejo iz naših rok«: »ni mogoče ljubiti z orožjem v pesti« (Pavel VI., govor ZN, 4. oktober 1965, 5). Ko se predamo logiki orožja in se oddaljimo od dialoga, tragično pozabimo, da je orožje, še preden povzroči žrtve in uničenje, zmožno povzročiti nočne more, »terja ogromne stroške, prekinja projekte solidarnosti in koristnega dela, potvarjajo psihologijo prebivalstva« (ibid., 5). »Kako lahko predlagamo mir, če kot legitimno dejanje pri reševanju konfliktov neprestano uporabljamo ustrahovanje z jedrsko vojno?« je zatrdil papež Frančišek in dodal: »Naj ta prepad bolečine prikliče nazaj meje, ki se jih ne bi smelo nikoli prestopiti. Resničen mir je lahko samo neoborožen mir. Poleg tega, mir ni preprosta odsotnost vojne, ampak je zgradba, ki se jo neprestano gradi« (glej Gaudium et spes, 78). Je sad pravičnosti, razvoja solidarnosti, pozornosti do našega skupnega doma in pospeševanja skupnega dobrega, pri čem se učimo nauke zgodovine.«

Nikoli več!

Papež je navedel tri moralne imperative: »spominjati se, hoditi skupaj, zaščititi«, ki ravno tu v Hirošimi dobijo še močnejši in še bolj univerzalen pomen in zmorejo odpreti resnično pot miru. »Ne moremo si dovoliti, da bi sedanje in nove generacije izgubile spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske prihodnosti; spomin, ki se širi, da bi prebudil vest vseh moških in žensk, predvsem pa tistih, ki danes opravljajo posebne vloge pri usodi narodov; živi spomin, ki pomaga reči iz generacije v generacijo: nikoli več!«

Odprimo se za upanje. Postanimo orodja sprave in miru

In ravno zato smo po papeževem prepričanju poklicani, da hodimo združeni, s pogledom sočutja in odpuščanja, ko odpiramo obzorje za upanje in prinašamo žarek svetlobe med mnoge oblake, ki zatemnjujejo nebo. »Odprimo se za upanje in tako postanimo orodja sprave in miru. To bo vedno mogoče, če se bomo znali zaščititi in se prepoznati kot bratje skupne usode. Naš svet, notranje povezan, ne samo zaradi globalizacije, ampak od vedno tudi zaradi skupne zemlje, bolj kot v drugih dobah zahteva, da se odložijo izključni interesi določenih skupin ali sektorjev, da bi se doseglo veličino tistih, ki se soodgovorno borijo za zagotavljanje skupne prihodnosti.«

Naj pride mir v naše dni, v ta naš svet

Papež Frančišek je govor sklenil s pozivom: »Z eno samo prošnjo, namenjeno Bogu in vsem moškim in ženskam dobre volje, v imenu vseh žrtev bombardiranja, jedrskih poizkusov in vseh konfliktov, skupaj iz srca povzdignimo glas: Nikoli več vojne, nikoli več bobnenja orožij, nikoli več tolikega trpljenja! Naj pride mir v naše dni, v ta naš svet. O Bog, ti, ki si obljubil: 'Ljubezen in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila. Iz zemlje bo pognala zvestoba, z nebes bo gledala pravičnost' (Ps 85,11-12). Pridi, Gospod, kajti večeri se, in kjer je polno uničenja, naj danes prevlada upanje, da je mogoče pisati in uresničiti drugačno zgodovino. Pridi, Gospod, Vladar miru, naredi nas orodja in odseve svojega miru!«

Audio
Nedelja, 24. november 2019, 11:30