Cerca

Vatican News
"Kjer je življenje, tam je upanje!" "Kjer je življenje, tam je upanje!"  (Vatican Media)

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (28. jan. – 2. feb. 2019)

Papež se je v začetku minulega tedna vrnil iz apostolskega potovanja v Panamo. Preostanek tedna je preživel med vrsto obveznostmi in različnimi srečanji.

Andreja Červek –Vatikan

Potovanje v Panamo na SDM

V začetku minulega tedna se je papež Frančišek vrnil s svojega 26. apostolskega potovanja. Od 23. do 28. januarja je bil v Panami na Svetovnem dnevu mladih. O glavnih dogodkih je spregovoril med splošno avdienco in vse povabil je, naj se skupaj z njim zahvalimo Gospodu za to milost, ki jo je hotel podariti Cerkvi in prebivalcem Paname.

Enost in zvestoba krščanskih zakoncev

Papež Frančišek ob začetku novega sodnega leta sprejel člane Rimske rote. V ospredje govora je postavil enost in zvestobo zakonske zveze ter izpostavil pomembno vlogo krščanskih zakoncev v pastorali. Zakonci, ki živijo svoj zakon v velikodušni enosti in z zvesto ljubeznijo, prestavljajo dragoceno pastoralno pomoč za Cerkev, je zatrdil. »Vsem namreč dajejo zgled resnične ljubezni ter so priče in sodelavci v rodovitnosti same Cerkve. Mnogi krščanski zakonci so zares tiha pridiga vsem, 'vsakdanja' pridiga vseh dni. Žal pa ugotavljamo, da par, ki živi skupaj dolga leta, ne pride v novice, medtem ko so na prvih straneh škandali, ločitve in razveze.« Zakonci, ki živijo v enosti in zvestobi lepo odsevajo podobo in podobnost Boga. To je dobra novica: da je zvestoba mogoča, ker je dar, tako pri zakoncih kot duhovnikih.

Dialog med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami

Papež je sprejel v avdienco člane Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami. Poudaril je, da mora Bližnji vzhod postati dežela miru: »Vsem vernikom na Bližnjem vzhodu želim zagotoviti svojo bližino, svojo stalno misel in svojo molitev, da bi te dežele, edinstvene v Božjem zveličavnem načrtu, lahko po dolgi noči konfliktov zagledale zarjo miru,« je dejal. In poudaril: »Bližnji vzhod mora postati dežela miru, ne pa da je še vedno dežela spopadov. Vojna, ki je otrok moči in bede, naj odstopi prostor miru, ki je otrok prava in pravičnosti; naši bratje kristjani naj so polnopravni državljani z enakimi pravicami.«

Ponesti Jezusovo sočutje

S papežem so se srečali udeleženci generalnega kapitlja reda usmiljenih bratov sv. Janeza od Boga. Papež jih je povabil k razmisleku o razločevanju, bližini in gostoljubnosti ter skupnem poslanstvu. Ob koncu jih je spodbudil: »Dragi bratje, ponesite Jezusovo sočutje in usmiljenje bolnim in tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. Izstopite iz samih sebe, iz svojih omejenosti, problemov in težav, da bi se združili z drugimi v karavani solidarnosti. da bodo vaši mladeniči prerokovali in vaši starčki ne bodo prenehali sanjati (prim. Jl 3,1).«

Iz kapele Doma sv. Marte

Papež Frančišek je v minulem tednu imel dve jutranji homiliji v Domu sv. Marte. Med mašo v četrtek je govoril o don Bosku: »In kaj je znamenje, da je nek duhovnik v redu, da gleda realnost z očmi človeka in z očmi Boga? Veselje. Ko duhovnik v sebi ne najde veselja, naj se takoj zaustavi in se vpraša 'zakaj'. Don Boskovo veselje je dobro znano: je učitelj veselja. Ker je druge razveseljeval, se je tudi sam veselil. In je tudi trpel. Prosimo Gospoda, naj nam na priprošnjo don Boska podari milost, da bi naši duhovniki bili veseli. Veseli, ker imajo pravi občutek za gledanje pastoralnih stvari, Božjega ljudstva, z očmi človeka in očmi Boga.« Med jutranjo homilijo v petek pa je papež govoril o vztrajnosti sredi trenutkov zapuščenosti ter pozval k spominjanju lepih trenutkov in upanju na obljubljeno.

Papež članom nacionalnega sveta kneževine Monako

Papež Frančišek je prejšnji teden v avdienco sprejel člane nacionalnega sveta kneževine Monako, ki so bili s svojim nadškofom na študijskih dnevih v Vatikanu, kjer so spoznavali delo Svetega sedeža. V nagovoru je dejal: »Naša odgovornost je velika, posebej do mladih, da bi mogli v nas najti odrasle, ki bi jim zaupali in spodbujali njihove talente ter jim omogočili, da bi si skupaj prizadevali za skupno dobro v njihovi državi ter po vsem svetu. V času vedno večjega nezaupanja in egoizma, včasih celo zavračanja, je nujno tkati vezi med osebami in državami, da bi v vsakem rasel vesel občutek osebne odgovornosti – kot prebivalec sveta, državljan in akter prihodnosti. V tem smislu so mednarodno prostovoljstvo za mlade diplomate in partnerstva s solidarnostnimi ustanovami dragocena sredstva.«

Za življenje

Na avdienci s člani vodstva italijanskega Gibanja za življenje je papež politike pozval, naj za temelj skupnega dobrega postavijo zaščito življenja, ki se bo rodilo, ne pa osebnega uspeha ali interesov. Ubijanje spočetih otrok, in to celo z jamstvom držav, spodkopava pravičnost. »Prostovoljno ugasniti življenje v njegovem porajanju je v vsakem primeru izdaja naše poklicanosti, poleg tega, da je tudi izdaja dogovora, ki med seboj povezuje generacije in omogoča, da z upanjem gledamo naprej. Kjer je življenje, tam je upanje! A če je samo življenje v svojem porajanju deležno nasilja, kar ostane, ni več sprejemanje, hvaležno in osuplo nad darom, ampak je hladen izračun, koliko imamo in s čim lahko razpolagamo. Tako se tudi življenje zvede na potrošno dobrino, ki se jo uporabi in odvrže, za nas same in za druge. Kako tragičen je ta pogled, žal razširjen in ukoreninjen, in koliko trpljenja povzroča najšibkejšim bratom in sestram!«

Posvečeno življenje je gledanje tega, kar je vredno objeti, torej Jezusa

Za praznik Gospodovega darovanja in ob svetovnem dnevu posvečenega življenja, je papež Frančišek daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra. Med homilijo je dejal: »Poglejte kaj je posvečeno življenje: je hvala, ki razveseli Božje ljudstvo; je preroški pogled, ki razkriva tisto, kar nekaj velja. Če je takšno, tedaj cveti in postaja vabilo za vse proti povprečnosti, proti padcu nivoja duhovnega življenja, proti skušnjavi poigravati se z Bogom, proti prilagajanju k udobnemu in posvetnemu življenju, proti pritoževanju, - pritoževanje -, nezadovoljstvu in obžalovanju, proti navadi »naredi se to, kar se lahko« in proti »vedno se je tako delalo«. Ti stavki niso od Boga. Posvečeno življenje ni preživetje, ni priprava na 'ars bene moriendi' (umetnost dobrega umiranja), to je dandanašnja skušnjava pred padcem poklicev. Ne, ni preživetje: je novo življenje. 'Pa… malo nas je…', je novo življenje. Je živo srečanje z Gospodom v njegovem ljudstvu. Je klic k zvesti vsakodnevni pokorščini in k nepričakovanim presenečenjem Duha. Je gledanje tega, kar je vredno objeti, da bi imeli veselje, torej Jezusa.«

03 februar 2019, 09:09