Išči

Vatican News
Med današnjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je bilo po obhajilu nekaj minut na oltarju izpostavljeno tudi Najsvetejše, s katerim je papež Frančišek ob koncu podelil blagoslov. Med današnjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je bilo po obhajilu nekaj minut na oltarju izpostavljeno tudi Najsvetejše, s katerim je papež Frančišek ob koncu podelil blagoslov.  

Sveti oče molil za ostarele in povabil, da bi znali iz srca odpuščati

Papež Frančišek je današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte daroval za ostarele, v homiliji pa je povabil, da bi znali vedno iz srca odpuščati, saj bo le tako odpuščeno tudi nam.
Video posnetek svete maše

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod naj bo blizu ostarelim in jim podeli moč

»Želel bi, da bi danes molili za ostarele, ki v tem trenutku še posebej trpijo; pogosto čutijo veliko notranjo osamljenost in včasih velik strah. Prosimo Gospoda, naj bo blizu našim dedkom, babicam, vsem ostarelim ter jim podari moč. Oni so nam predali modrost, življenje, zgodovino. Tudi mi jim bodimo blizu z molitvijo.«

V homiliji se je sveti oče zaustavil ob odlomku iz 18. poglavja Matejevega evangelija (Mt 18,21-35), ki govori o odpuščanju.

Vedno je potrebno odpuščati

Jezus je pred tem podal katehezo o edinosti med brati in jo je zaključil z lepo besedo: »Zagotavljam vam, da če se dva ali trije združijo v prošnji za neko milost, se bo to gotovo zgodilo.« Edinost, prijateljstvo, mir med brati vabijo k sebi Božjo naklonjenost. Peter nato vpraša: »Kaj pa osebe, ki nas prizadenejo, kaj moramo storiti z njimi? Če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim? Sedemkrat?« Jezus je odgovoril s tisto besedo, ki je v njihovi govorici pomenila »vedno«: sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno je potrebno odpuščati.

Hudič se skriva sredi naših zamer. Odpuščati ni lahko

Vendar pa odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi mržnje, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, ki se pred krsto enega izmed staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zaklad hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi naših sovraštev in jim daje rasti, ohranja jih zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako se uniči tega Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabi.

Bog pozabi na zlo, ki smo ga storili in vabi, naj delamo isto

Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Nekdo je rekel, da je to »Božja bolezen«. Nima spomina, v teh primerih je sposoben izgubiti spomin. Bog izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Reče nam le: »Tudi ti delaj isto: nauči se odpuščati,« ne nosi naprej tega nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš »To mi boš drago plačal!« Ta beseda ni ne krščanska ne človeška. Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo zato, da bi šli v nebesa, odpuščati. Še več, pravi nam: »Ti hodiš k maši?« – »Da.« – »Vendar pa če se pri maši spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, se prej spravi; ne prihajaj k meni z ljubeznijo do mene v eni roki ter s sovraštvom do brata v drugi.« Doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.

Odpuščanje je pogoj za vstop v nebesa

Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili ali nečesa, kar jim ni bilo všeč. Izgleda, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati ljubezen do ne-odpuščanja, živeti navezani na ne-odpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v nebesa.

Odpustiti, da nam bo odpuščeno

Prilika, ki nam jo pove Jezus, je zelo jasna: odpuščati. Naj nas Gospod nauči te modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: ko bomo šli k spovedi, k zakramentu sprave, se najprej vprašajmo »Ali jaz odpuščam?« Če čutim, da jaz ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase, kot ta gospod v priliki, ki mu gospodar vse odpusti, sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta gospod. »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Naj nam Gospod pomaga, da bi to razumeli ter sklonili glavo; da ne bi bili ošabni, da bi bili velikodušni v odpuščanju. Da bi odpustili vsaj »zaradi lastne koristi«. V kakšnem smislu? Potrebno je odpuščati, saj če jaz ne odpustim, mi tudi ne bo odpuščeno. Vsaj to.

Adoracija in blagoslov z Najsvetejšim

Med današnjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je bilo po obhajilu nekaj minut na oltarju izpostavljeno tudi Najsvetejše, s katerim je papež Frančišek ob koncu podelil blagoslov.

Prisluhni prispevku
Torek, 17. marec 2020, 10:55
Preberite vse >