Papež med homilijo: Prosimo za milost, da ne bi zapadli v ravnodušnost

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Molitev za voditelje in njihove odločitve

»Še naprej molimo skupaj, v tej situaciji pandemije, za bolne, za sorodnike, za starše, ki imajo doma otroke … Posebej pa bi vas želel prositi, da molimo za predstavnike oblasti: oni morajo sprejemati odločitve in velikokrat se morajo odločiti za ukrepe, ki ljudstvu niso všeč. Vendar je to za naše dobro. In mnogokrat se predstavniki oblasti čutijo sami, nerazumljeni. Molimo za naše voditelje, ki morajo sprejeti odločitve glede teh ukrepov: naj čutijo, da jih spremlja molitev ljudstva.«
Med homilijo je sveti oče razmišljal ob današnjem evangeljskem odlomku, ki govori o bogatašu in ubogem Lazarju. Spodbudil je, naj ne bomo ravnodušni do tistih, predvsem otrok, ki trpijo lakoto ali bežijo zaradi vojn in pred seboj najdejo le zidove.

Jasna pripoved o bogatašu in Lazarju

Ta Jezusova pripoved je zelo jasna; lahko bi se zdela tudi pripoved za otroke: je zelo preprosta. Jezus ne želi s tem pokazati le zgodbe, ampak možnost, da bi vse človeštvo živelo tako, tudi da mi vsi živimo tako. Dva človeka, eden zadovoljen, ki se je znal lepo oblačiti, morda je iskal največje stiliste za oblačenje v tistem času; oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino. Lepo mu je bilo, saj je dan na dan sijajno veseljačil. On je bil srečen tako. Ni imel skrbi, morda je poskrbel za kakšno preventivo, morda je vzel kakšno tableto proti holesterolu pred gostijami, a tako je šlo življenje lepo naprej. Bil je miren.

Bogataš je vedel za Lazarja, a mu ni bilo mar

Pred njegovimi vrati je bil neki revež, ime mu je bilo Lazar. Bogataš je vedel, da je bil tam revež, on je vedel. Vendar pa se mu je zdelo naravno: »Jaz lepo živim in tale … ah, takšno je življenje, naj se znajde.« Morda mu je kvečjemu kdaj – evangelij tega ne pove – poslal kakšno stvar, kakšno drobtino. In tako je minilo življenje obeh. Oba sta sledila zakonu, ki mu bomo sledili mi vsi: umreti. Umrl je bogataš in umrl je Lazar. Evangelij pravi, da so Lazarja odnesli v nebesa, poleg Abrahama. O bogatašu pravi samo: »Bil je pokopan.« Pika. In zaključi.

Prepad se je začel že na zemlji

Dve stvari sta, ki pretreseta: dejstvo, da je bogataš vedel za tega reveža in da je vedel, kako mu je bilo ime – Lazar. Vendar pa mu ni bilo mar, zdelo se mu je naravno. Morda je bogataš delal tudi stvari, ki so bile v končni fazi proti revnim. Zelo jasno je poznal to stvarnost, dobro je bil seznanjen z njo. In druga stvar, ki se me zelo dotakne, je beseda »velik prepad«, o katerem pove Abraham bogatašu: »Med nami je velik prepad, ne moremo komunicirati; ne moremo iti z ene strani na drugo.« To je isti prepad, ki je bil v življenju med bogatašem in Lazarjem: prepad se ni začel tam, prepad se je začel tukaj.

Drama: informacije ne pridejo iz glave do srca

Razmišljal sem o tem, kaj je bila drama tega človeka: drama, da je bil zelo, zelo informiran, vendar je imel zaprto srce. Informacije, ki jih je imel ta bogataš, niso prišle do njegovega srca, niso ga ganile; drama drugih ga ni mogla ganiti. Niti ni poklical nekoga od strežnikov pri mizi in mu rekel, naj mu nese eno ali drugo stvar. To je drama informacije, ki se ne spusti do srca. To se dogaja tudi nam. Mi vsi vemo, saj smo slišali pri poročilih ali videli v časopisih, koliko otrok danes v svetu trpi zaradi lakote; koliko otrok nima potrebnih zdravil; koliko otrok ne more hoditi v šolo. Celine s temi dramami: to vemo. Oh, ubožci … in gremo naprej. Ta informacija se ne spusti do srca in mnogi izmed nas, veliko skupin moških in žensk, živijo v razdvojenosti med tem, kar mislijo, med tem, kar vejo in med tem, kar slišijo: srce je ločeno od razuma. So ravnodušni. Kakor je bil bogataš ravnodušen do Lazarjeve bolečino. Obstaja prepad ravnodušnosti.

Globalizacija ravnodušnosti

Ko sem šel prvič na Lampeduso, mi je prišla ta beseda: globalizacija ravnodušnosti. Mogoče smo mi danes tukaj, v Rimu, zaskrbljeni, ker »izgleda, da so trgovine zaprte, jaz moram kupiti to stvar, izgleda, da ne smem vsak dan na sprehod, izgleda to …«: zaskrbljeni smo zaradi svojih stvari. In pozabljamo na lačne otroke, pozabljamo na tiste uboge ljudi, ki na mejah z državami iščejo svobodo, neprostovoljni migranti, ki bežijo zaradi lakote in vojne ter naletijo na zid; na železen zid, na zid iz bodeče žice; zid, ki jim preprečuje, da bi šli skozi. Vemo, da to obstaja, vendar ne pride do srca. Živimo v ravnodušnosti: ravnodušnost je ta drama, da smo dobro informirani, vendar pa ne čutimo stvarnosti drugih. To je prepad: prepad ravnodušnosti.

Bogataš nima imena, ampak pridevnike

Poleg tega obstaja še ena stvar, ki pretrese. Vemo, kako je bilo ime revežu: Lazar. Tudi bogataš je vedel, saj je v peklu Abrahamu rekel, naj pošlje Lazarja: tam ga je prepoznal. »Pošlji mi tega.« Vendar pa ne vemo, kako je bilo ime bogatašu. Evangelij nam ne pove, kako je bilo ime temu gospodu. Ni imel imena. Izgubil je ime: imel je le pridevnike svojega življenja. Bogat, mogočen, … veliko pridevnikov. To je tisto, kar v nas povzroči egoizem: stori, da izgubimo svojo realno identiteto, svoje ime, in nas vodi, da presojamo pridevnike. Posvetnost nam pri tem pomaga. Zapadli smo v kulturo pridevnikov, kjer je tvoja vrednost določena s tem, kar imaš, s tem, kar moreš … In ne »Kako ti je ime?«: izgubil si ime. Ravnodušnost vodi v to, da izgubimo ime. Smo le bogati, smo to, smo ono. Smo pridevniki.

Prosimo, da ne bi zapadli v ravnodušnost

Prosimo danes Gospoda za milost, da ne bi zapadli v ravnodušnost; za milost, da bi vse informacije, ki jih imamo glede bolečin ljudi, spustile do srca in nas spodbudile, da bi storili nekaj za druge.