Sinoda. P. Radcliffe: Opuščati maske in preproste etikete

Tiziana Campisi – Vatikan

P. Timothy Radcliffe je na četrti generalni kongregaciji 16. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode razmišljal o Jezusovem srečanju s Samarijanko pri vodnjaku. Tema, ki jo je za ponedeljkovo dopoldansko delo zasedanja določil dokument Instrumentum laboris, je bila: »Občestvo, ki izžareva. Kako biti bolj v polnosti znamenje in sredstvo združenosti z Bogom ter edinosti človeškega rodu?« P. Radcliffe, dominikanski redovnik, je pojasnil, da se je treba oblikovati za sinodalnost, za kar je treba opustiti maske in preobleke ter vstopiti v svetlobo, saj je le tako mogoče posredovati Božjo neoblastno ljubezen do vsakega izmed nas.

Odkriti globoko ljubezen do Boga

P. Radcliffe je izhajal iz Jezusovih besed, namenjenih Samarijanki, ki kažejo, kako se Bog pojavi »med nami kot tisti, ki je predvsem žejen vsakega izmed nas«. »Bog je bil tako žejen te padle žene, da je postal človek.« V pogovoru s Kristusom, žena, ki je imela več mož, odkrije »globljo ljubezen«, zaželi si živo vodo, ki ji jo lahko da Bog, da ne bo nikoli več žejna. »Do zdaj je hodila od moškega do moškega. Sedaj pa odkrije tistega, ki si ga je vedno želela, ne da bi se tega zavedala ... Neurejeno spolno življenje ljudi,« je dejal p. Radcliffe, »je pogosto iskanje njihove najgloblje žeje, žeje po Bogu. Naši grehi, naši neuspehi, so običajno napačni poskusi, da bi našli tisto, kar si najbolj želimo. Toda Gospod potrpežljivo čaka ob naših vodnjakih in nas vabi, da smo še bolj žejni.«

Oblikovati se za ljubezen, ki ni posesivna

Oblikovati se za sinodalnost pomeni »naučiti se postati goreči ljudje, polni globoke želje«, saj »nič ni bolj praktično kot najti Boga, to je, popolnoma in dokončno se zaljubiti«, kajti to, v kar ste zaljubljeni, kar prevzame vašo domišljijo, bo vplivalo na vse. Da pa bi postali goreče osebe evangelija za sinodalno Cerkev, se je treba izuriti v neposesivni ljubezni, ki ne beži pred drugim in si ga ne lasti, ljubezni, ki ni ne žaljiva ne hladna.

Osebno srečanje z drugim brez etiket

Kristusovo srečanje s Samarijanko je zelo osebno srečanje, je dejal p. Radcliffe. »Jezus jo sreča takšno, kakršna je v resnici«. »Oblikovati se moramo za globoka osebna srečanja z drugimi, v katerih presegamo enostavne oznake,« je dejal in izpostavil, da se »veliko ljudi v naši Cerkvi počuti izključenih ali odrinjenih na rob, ker smo jim dali abstraktne oznake: ponovno poročeni ločenci, homoseksualci, poligamisti, begunci, Afričani, jezuiti«, medtem ko bi namesto tega morali pogledati njihovo človečnost in na ta način uzreti tudi Kristusov obraz. »Temelj našega ljubečega, a ne posesivnega srečanja z drugim je gotovo naše srečanje z Gospodom. On nas pozna takšne, kakršni smo, in nas osvobaja, da bi se srečali z ljubeznijo, ki osvobaja in ne nadzoruje.«