Sinoda. »Valuta Cerkve ni denar, ampak obilje karizem«
Vatican News
Rowlands, ki je docentka družbenega nauka Cerkve na Univerzi v Durhamu v Veliki Britaniji, je zbranim predstavila teološka izhodišča za premišljevanje o osrednji temi točke B1 dokumenta Instrumentum laboris: »Občestvo, ki izžareva. Kako biti bolj v polnosti znamenje in sredstvo združenosti z Bogom ter edinosti človeškega rodu?«
Valuta Cerkve je obilje karizem
Predavateljica je najprej poudarila, da je občestvo prva in zadnja beseda sinodalnega procesa, začetek in smisel skupne hoje. Da bi živeli občestvo, pa je po njenih besedah potreben pogum: »Pogum, da se soočimo s stvarnostjo, kakršna je v resnici.« Prav tako je spomnila, da valuta Cerkve ni denar, ampak je naša skupna blagajna obilje darov, karizem in milosti, ki jih Bog izliva v skupnosti vernikov in ki smo jih poklicani razločevati. Občestvo je po njenih besedah tudi »naše delovanje in naše bivanje«, »način, kako razumevamo končni Božji načrt za vse človeštvo,« da bi bilo prenovljeno obličje zemlje.
V nadaljevanju Rowlands spregovorila o treh razsežnostih občestva:
- Občestvo je lepota različnosti v edinosti. »V sodobnem svetu, ki teži k homogenosti in fragmentaciji, je občestvo jezik lepote, harmonija edinosti in pluralnosti«.
- Občestvo obstaja v konkretnih, oprijemljivih stvarnostih: nuditi kruh lačnim, zdraviti trpeče, dati zavetje tistim, ki so v stiski. »Cerkev se rodi in živi v dramatičnosti človeškega stanja. »Morda je najbolj živa podoba občestva kot praznika Jagnjetova gostija. Bog nagovarja naše čute: okusite in poglejte, vzemite in jejte. V evharistiji se srečujejo različne razsežnosti občestva. To je kraj, kjer se razodeva občestvo vernikov, kjer prejemamo Božje darove za Božje ljudstvo.«
- Občestvo je soudeležba, ki nas povezuje z drugimi v času in prostoru. »Jezik občestva je velikonočni jezik in zato jezik upanja, saj z zlato nitjo povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. V dobi, ki te povezave pogosto želi pretrgati, se jih naša vera trdno drži.«
Štiri pričevanja
Predavanju profesorice Rowlands je sledila tišina, nato pa štiri pričevanja.
Sonia Gomes de Oliviera iz Narodnega sveta laikov v Braziliji je podelila svojo izkušnjo poslanstva socialne delavke ter veselje ob poteku sinodalnega procesa v krajevni Cerkvi. Poudarila je, da so mnogi laiki »odkrili, da so soodgovorni pri poslanstvu Cerkve«. Sinodalnost mora biti po njenih besedah odslej praksa Cerkve in ne samo določen trenutek. »Biti moramo Jezusova navzočnost, odprti za poslušanje in sprejemanje« na krajih bolečine in trpljenja, tudi na tistih, ki jih ne moremo doseči, med ljudmi, ki so zapustili Cerkev in so ranjeni.«
V nadaljevanju je spregovoril eden izmed bratskih delegatov, Job Getcha, metropolit grške pravoslavne Cerkve s carigrajskega ekumenskega patriarhata, sopredsednik Mednarodne mešane komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Izpostavil je razlike v pojmovanju sinodalnosti: ta namreč za pravoslavno Cerkev pomeni »srečanje, na katerem škofje sprejmejo določene odločitve, ne pa posvetovalno srečanje klera in laikov«. Metropolit je nato navedel nekaj zgodovinskih okoliščin, v katerih je pravoslavna Cerkev v sinodalni proces vključila tudi duhovnike in laike.
V znamenju medverskega dialoga je bilo pričevanje malezijskega duhovnika Clarenca Davedassana. Azijska celina ima štiri milijone prebivalcev, od tega je katoličanov le 3,31 %. Kljub temu pa Cerkev »ni nepomembna manjšina, ampak je marsikje v službi celostnega človeškega razvoja in skupnega dobrega« ter si kljub izzivom prizadeva širiti evangeljsko sporočilo in graditi mostove.
Zadnja pa je svoje pričevanje podelila Siu Wai Vanessa Cheng. Poudarila je, da poslušati pomeni »spoštovati« ter opozorila, da je treba nameniti pozornost tudi tistim, ki so tiho, ker se bojijo, da ne bi bili sprejeti ali da bi veljali za nespoštljive do avtoritete. »Sinodalnost ljudem prinaša upanje,« je nadaljevala in navedla primer Cerkve v Hongkongu, ki ji je sinodalni proces pomagal, da je po dveh letih družbenih nemirov ponovno začela svojo pot.
