Predavanje kardinala Mendonçe na posvetu »Prihodnost katoliških univerz v dobi umetne inteligence«

Kardinal José Tolentino de Mendonça

Prenova in zavedanje: razmišljanje o prihodnosti katoliških univerz

Apostolska konstitucija Ex Corde Ecclesiae ponuja katoliškim univerzam impulz, ki je poln spodbude, h kateri se je vredno vračati. Poleg tega je v skladu s trditvami 2. vatikanskega koncila, saj je že Gravissimum Educationis višjim šolam, ki so povezane s Cerkvijo, kot obzorje postavil, naj skrbno »raziščejo nova vprašanja in raziskave, ki jih je izzvala moderna doba«, da bi »bolj jasno doumeli, kako se vera in razum srečujeta v eni resnici« (št. 10). Duh Apostolske konstitucije Ex Corde Ecclesiae je vsekakor duh ukoreninjanja katoliških univerz v »srce Cerkve« (št. 1) in njenega poslanstva, v »goreče iskanje resnice« (št. 2), v »zvestobo krščanskemu sporočilu« (št. 13) in v institucionalno zavzetost za služenje Božjemu ljudstvu in človeški družini« (št. 13). Toda na enak način izziva univerzo, naj sama sebe sprejema kot »edinstveno središče ustvarjalnosti« (št. 1), naj se čuti poklicana »k nenehni prenovi« (št. 7), zlasti »v sedanjem svetu, za katerega je značilen tako hiter razvoj v znanosti in v tehnologiji« (št. 7). V ustanovi, v kateri iskanje resnice in njenega nesebičnega posredovanja postane njen način obstoja, je treba nenehno prenavljanje imeti za normalno dejstvo. Katoliške univerze morajo dejansko voditi dialog z novim, neutrudno delati na aktualnih vprašanjih in problemih, in same sebe vzpostaviti kot velike laboratorije prihodnosti. Od katoliških univerz se ne pričakuje samo, da bodo dejavno varovale žlahten spomin na pretekle dni, ampak da bodo tudi sonde in zibelke jutrišnjega dne. Vendar pa mora to prenovo, ki je zanje značilna, spremljati in kot nas spominja Ex Corde Eccleisae tudi podpirati »jasno zavedanje« (št. 7) tega, kar je njihova narava in identiteta. Zato je v različnih zgodovinskih in kulturnih preobratih, s katerimi so se soočile katoliške univerze, vključno s sedanjim preobratom, ki je tako izzivalen, tako nujno vedno povezovati dva pojma: »prenova« in »zavedanje«.

»O prenovi« in »zavedanju« se je vztrajno izražal papež Frančišek, pri čemer je osvetlil tudi temo znanstvene konference, ki se sedaj začenja: The Future of Catholic Universities in the AI Age (Prihodnost katoliških univerz v dobi umetne inteligence). Zares so primerne tele njegove besede: »Vsi se zavedamo, kako je umetna inteligenca vedno bolj prisotna v vsakem vidiku vsakdanjega življenja, tako osebnega kot družbenega. Vpliva na naš način razumevanja sveta in samih sebe. Inovacije na tem področju pomenijo, da so ta orodja vedno bolj odločilna v človekovi dejavnosti in celo v njegovih odločitvah.« [1] Pot, ki nam jo kaže, je pot dialoga in razločevanja, ki se jasno ujema s »prenovo« in »zavedanjem«. Sveti oče namreč izraža »prepričanje, da lahko samo resnično vključujoče oblike dialoga omogočijo modro razločevanje, kako postaviti umetno inteligenco in digitalne tehnologije v službo človeške družine.« [2]

Nobenega dvoma ni, da prihodnost zahteva interaktivno vizijo, mnogostransko dozorevanje stvarnosti in smelost za tveganje. Tveganje, to dobro vemo, je neločljivo povezano z izobraževalnim kontekstom, vrednim tega imena. Papež Frančišek nas z zanosom spominja: »Vzgojitelj, ki ne zna tvegati, ni poraben za vzgojo … V to si prepričan, vendar to ni dokončno. Narediti moraš naslednji korak. Morda ti spodrsne, vendar vstaneš in greš naprej … Pravi vzgojitelj mora biti mojster tveganja, toda razumnega tveganja.«[3] V sedanjih razmerah je razumno tveganje na primer ustrezno varovati prednostne naloge: »prednost etičnega pred tehničnim«, »prednost osebe pred stvarmi«, »premoč duha nad snovjo«, ker bo »človeški zadevi služilo samo, če bo znanje združeno z vestjo.«[4] Zato je treba okrepiti celostno antropologijo, ki človeško osebo vpisuje v središče poglavitnih procesov civilizacije. Velika naložba, ki jo je potrebno narediti, ne more biti nič drugega, kot človeška, oziroma naložba v formacijo vsakega člana človeške družine, da bo mogel razviti svoje spoznavne, ustvarjalne, duhovne in etične zmožnosti ter tako ustrezno prispevati k skupnemu dobremu. Veliko vprašanje, ki je zadaj za umetno inteligenco, je še naprej antropološko. Izzivi, ki se postavljajo izobraževanju, so lahko samo tisti izzivi, ki se danes postavljajo človeški osebi.

Univerze, tem bolj pa cerkvene univerze, se znajdejo na križišču kulturnih, znanstvenih in družbenih možnosti. Ne živijo same zase, kot bi bile neprepustni mehurčki stvarnosti. Ravno nasprotno, razvijajo se, če postanejo sposobne poslušanja, soodgovornega uresničevanja sodelovalnih praks, plodnega srečanja oseb in kultur. To zahteva ustvarjalno inteligenco, pa tudi razločevanje, ki ne sme biti pristransko, ne improvizirano, ampak trdno utemeljeno na lastnih vrednotah. Ko je papež Frančišek na začetku svojega papeževanja poudarjal odločilno vlogo univerz v dinamiki kulturnega prehoda, ki ga doživljamo, je takole spodbujal: »Pomembno je doumeti resničnost, ji gledati v obraz. Ideološka ali delna razumevanja ne koristijo, hranijo zgolj utvaro in razočaranje. Potrebno je razumeti stvarnost, a tudi živeti to stvarnost, brez strahov, brez bega in brez katastrofizmov. Vsaka kriza, tudi sedanja, je prehod, je bolečina rojstva, ki vključuje napor, težave, trpljenje, vendar v sebi nosi tudi obzorje življenja, prenove, nosi moč upanja. In to ni kriza »spremembe«: to je kriza »spremembe dobe«. Gre za obdobje, ki se spreminja. To niso  epohalne površinske spremembe … Univerza kot kraj »upanja« ima zelo pomembno vlogo v vzgoji razsodnosti za negovanje upanja.«[5]

V zvezi s »spremembo dobe«, ki jo doživljamo, mi prihaja na misel preudaren način odziva v Platonovem Fedru na prehod iz družb, ki so temeljile na oralnosti, v družbe, v katerih je pisanje postalo prevladujoče. Mnenja so se razhajala. Za nekatere je pisanje ljudi naredilo bolj modre in je zdravilo, ki pomaga njihovemu spominu. Za druge so nevarnosti večje od prednosti in trdijo, da bo nova oblika komunikacije »v dušah povzročila pozabo: prenehale bodo uriti svoj spomin, ker zaradi zaupanja v pisanje stvari ne bodo več priklicale v misel iz notranjosti samih sebe, ampak od zunaj, preko tujih znakov … Ker bodo lahko imeli vedenje o mnogih stvareh brez učenja, bodo mislili, da so zelo učeni, medtem ko večinoma ne bodo vedeli ničesar.«

Nedvomno nas vstop katoliških univerz v to novo zgodovinsko dobo, ki ga predstavljata prehod od analognega k digitalnemu in vpliv umetne inteligence, ki ga je potrebno v veliki meri še odkriti in urediti, zavezuje k delikatni odgovornosti. Posebno aktualna se zdijo razmišljanja papeža Frančiška, ki smo jih poklicani sprejeti. Sveti oče pravi: »Smo pred nalogo, ki vključuje celotno človeško družino. V luči povedanega ni dovolj preprosto izobraževanje za pravilno rabo novih tehnologij. Te niso namreč »nevtralna« orodja, kajti, kot smo videli, oblikujejo svet in angažirajo vest na ravni vrednot. Potrebno je širše izobraževalno delovanje … V proizvodnji in uporabi tako imenovane »umetne inteligence« namreč obstaja politična razsežnost, ki ne zadeva samo dodeljevanja njenih individualnih in abstraktno funkcionalnih prednosti. Z drugimi besedami: ni dovolj, če se preprosto zanesemo na moralno občutljivost tistega, ki opravlja raziskavo in načrtuje razporede in algoritme; potrebno je oblikovati vmesna družbena telesa, ki bodo zagotavljala zastopanje etične občutljivosti uporabnikov in izobraževalcev … Slutimo novo mejo, ki bi jo lahko poimenovali »algor-etika« … Zapletenost tehnološkega sveta od nas zahteva razvoj bolj jasne etike, da bo to prizadevanje zares učinkovito.«[6]

Nenavadno, kadar papež Frančišek govori o univerzi, nikoli ne manjka tema upanja. Kot da bi nas navedel na misel, da gre za sinonima. Gre za spodbudo, naj ne pustimo, da bi postali malodušni zaradi težav tega zgodovinskega ozračja, ampak naj se raje spoprimemo kot z njim razsvetljeni s tistim zaupanjem, ki ga izžareva krščanska obljuba. Namesto globaliziranja strahu in negotovosti nas Frančišek spodbuja, naj »globaliziramo upanje«. Upanje ni pripomoček ali neka morebitnost: ima ontološko korenino. Ko ni upanja, ni življenja. Kdor živi v univerzitetnem svetu, si ne more privoščiti, da ne bi imel upanja. Upanje je naše poslanstvo. Ne gre za površinski optimizem, ampak za to, da znamo tvegati na pravi način. Naj bodo naše katoliške univerze z orodji »prenove« in »zavedanja« vedno bolj sposobne iti naprej po pravi poti.

[1] Papež Frančišek, Govor udeležencem srečanja »Roma Call«,  v organizaciji Fundacije RenAIssance, 10. januar 2023.
[2] Papež Frančišek, Govor udeležencem srečanja »Minerva Dialogues«, 27. marec 2023.
[3] Papež Frančišek, Govor udeležencem svetovnega kongresa Kongregacije za katoliško vzgojo, 21. november 2015.
[4] Papež Frančišek, Govor udeležencem svetovnega kongresa Kongregacije za katoliško vzgojo, 21. november 2015.
[5] Papež Frančišek, Srečanje s svetom kulture v Cagliariju, 22. september 2013.
[6] Papež Frančišek, Plenarno zasedanje Papeške akademije za življenje, 28. februar 2020.