Papež Frančišek: Človekovo dostojanstvo se ne meri z algoritmom
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Gre za vsakoletno srečanje, ki povezuje strokovnjake iz sveta tehnologije – znanstveniki, inženirji, direktorji podjetij, pravniki in filozofi – ter predstavnike Cerkve – uradniki kurije, teologi in moralni teologi –, z namenom, da bi spodbudili večjo ozaveščenost in premislek o družbenem in kulturnem vplivu digitalnih tehnologij, zlasti umetne inteligence. Sveti oče je na začetku izrazil svoje prepričanje, da je »dialog med vernimi in nevernimi o temeljnih vprašanjih etike, znanosti in umetnosti ter o iskanju smisla življenja pot h gradnji miru in celostnemu človeškemu razvoju.
»Tehnologija je človeštvu v veliko pomoč. Pomislimo na neštete dosežke na področju medicine, tehnike in komunikacij (prim. Okrožnica Laudato si', 102). In ko prepoznavamo koristi znanosti in tehnologije, v njiju vidimo tudi dokaz ustvarjalnosti človeškega bitja in plemenitosti njegove poklicanosti k odgovorni soudeleženosti pri ustvarjalnem delovanju Boga (prim. ibid., 131).
S tega vidika menim, da lahko razvoj umetne inteligence in strojnega učenja koristno prispeva k prihodnosti človeštva. Vendar sem prepričan, da bo ta potencial uresničen le, če bodo tisti, ki razvijajo tehnologije, dosledno pripravljeni delovati etično in odgovorno. V tem smislu je spodbudno, da si mnogi, ki delujejo na teh področjih, prizadevajo, da bi bila tehnologija osredotočena na človeka, pri načrtovanju utemeljena na etični podlagi in usmerjena k dobremu.«
Sveti oče je zatem dejal, da ne bo lahko doseči dogovora na teh področjih. Po njegovih besedah je za to nujno potreben vključujoč dialog, kjer osebe skupaj iščejo resnico. »In to se lahko zgodi, če delimo prepričanje, da "v sami stvarnosti človeškega bitja in družbe [...] obstaja vrsta osnovnih struktur, ki podpirajo njun razvoj in preživetje" (Okrožnica Fratelli tutti, 212). Temeljna vrednota, ki jo moramo prepoznati in spodbujati, je dostojanstvo človeške osebe (prim. ibid., 213). Zato vas vabim, naj bo v vaših razpravah ključno merilo pri ocenjevanju nastajajočih tehnologij dostojanstvo vsakega moškega in ženske«.
Papež je nadalje spregovoril o zaskrbljenost zaradi dejstva, da so glede na dosedanje podatke digitalne tehnologije povečale neenakosti v svetu: ne le razlike v materialnem bogastvu, ki so pomembne, temveč tudi razlike v dostopu do političnega in družbenega vpliva. Ta problem neenakosti lahko še poslabša napačno pojmovanje meritokracije, ki ogroža koncept človeškega dostojanstva. »Koncept človeškega dostojanstva od nas terja, da prepoznamo in spoštujemo dejstvo, da temeljne vrednosti osebe ni mogoče presojati z nizom podatkov. Pri družbenih in ekonomskih procesih odločanja moramo biti previdni, če zaupamo sodbe algoritmom, ki obdelujejo podatke, pogosto prikrito zbrane o posameznikih ter njihovih značilnostih in vedenju v preteklosti. Ti podatki so lahko prežeti z družbenimi predsodki in pomisleki. Ne smemo dopustiti, da bi algoritmi omejevali ali pogojevali spoštovanje človekovega dostojanstva, prav tako ne smemo dovoliti, da bi izključevali sočutje, usmiljenje, odpuščanje in predvsem odprtost za upanje na spremembo posameznika.«
Ob koncu nagovora je sveti oče ponovil svoje prepričanje, da nam lahko le »resnično vključujoče oblike dialoga omogočijo modro razločevanje glede tega, kako umetno inteligenco in digitalne tehnologije postaviti v službo človeške družine«. »Svetopisemska pripoved o babilonskem stolpu (prim. 1 Mz 11) se pogosto uporablja kot svarilo pred prevelikimi ambicijami znanosti in tehnologije. V resnici pa nas Sveto pismo svari pred napuhom, ki se želi "dotakniti neba" (prim. v. 4), to je, da bi zajeli in se polastili obzorja vrednot, ki opredeljuje in zagotavlja naše človeško dostojanstvo. In vedno, kadar pride do tega, se konča s hudo nepravičnostjo v sami družbi. V zgodbi o babilonskem stolpu beremo, da je bila izdelava opeke zelo težka. Če je opeka padla, je bila to zelo velika izguba, so se zelo pritoževali: "Izgubili smo opeko". Če je padel kdo od delavcev, pa ni nihče nič rekel. To nas mora spodbuditi k premisleku: kaj je pomembnejše? Opeka ali delavec oz. delavka? In to je razlika, ki nas mora spodbuditi k razmišljanju. In po babilonskem stolpu s tega vidika postane poznejša stvaritev različnih jezikov, tako kot vsak Božji poseg, nova možnost. Vabi nas, da o razlikah in raznolikosti razmišljamo kot o bogastvu, saj uniformnost ne dopušča rasti, uniformnost vsiljuje. Pomanjkanje raznolikosti je pomanjkanje bogastva, saj raznolikost od nas zahteva, da se skupaj učimo drug od drugega in ponižno ponovno odkrivamo pristen pomen in obseg našega človeškega dostojanstva. Ne pozabimo, da razlike spodbujajo ustvarjalnost, "ustvarjajo napetosti, v razreševanju napetosti pa je sestavljen napredek človeštva" (Okrožnica Fratelli tutti, 203). Ko se napetosti rešujejo na višji ravni, to ne izniči polov, ki so v napetosti, ampak jih naredi zrele«.
