Kard. Parolin daroval mašo ob deseti obletnici izginotja p. Paola Dall’Oglia

Andreja Červek – Vatikan

P. Paolo Dall’Oglio, rojen leta 1954 v Rimu, je z obnovitvijo samostana Deir Mar Musa al-Habaši v Siriji začel »novo meniško izkušnjo, ki je odprta za gostoljubnost, ekumenizem in dialog z islamom«, je dejal kardinal Parolin med mašo, ki jo je v soboto, 29. julija 2023, daroval v rimski cerkvi sv. Ignacija. Prizadeval si je za mir v Siriji, zlasti ko so se leta 2011 začeli ljudski upori, ki so bili surovo zatrti, kar je ustvarilo razmere, ki so pripeljale do vojne in uničenja Sirije. Junija 2012 je p. Paolo bil prisiljen zapustiti Sirijo, a se je leta 2013 vrnil in prispel v mesto Raqqa na severu države, ki je bil pod nadzorom opozicijskih gibanj. 29. julija tega leta je za njim izginila vsaka sled.

V Siriji pogrešanih kar 120.000 ljudi

Poleg izginotja p. Paola je kardinal Parolin spomnil tudi na 120.000 oseb, ki so po ocenah Združenih narodov izginile v teh letih vojne v Siriji. Med njimi so tudi grško-pravoslavni metropolit, nadškof Boulos Yazigi, in sirsko-pravoslavni metropolit, nadškof Youhanna Ibrahim, ki sta izginila aprila 2013, ter armensko-katoliški duhovnik Michael Kayal in grško-pravoslavni duhovnik Issab Mahfoud, ki sta pogrešana od februarja 2013.

Po kardinalovih besedah je v teh letih bilo veliko apelov, zlasti s strani papeža Frančiška, ki se jih je med mašo prineslo pred oltar, da bi si na vso moč prizadevali ponovno najti p. Paola in ostale pogrešane osebe, četudi samo za dostojni pokop in žalovanje, česar se ne bi smelo nikomur zanikati.

Vera v Kristusa in ljubezen do bratov

»Vsakega misijonarja evangelija, in to zagotovo lahko trdimo za p. Paola, poživlja vera v Kristusa in ljubezen do bratov,« je dejal kardinal Parolin. Ta vera ga je namreč gnala, da se je podal v sirsko puščavo ter gradil mostove in dialog z muslimani. Vera prihaja iz osebnega srečanja z Jezusom. To srečanje je tako lepo in močno, da postane »izvir brezpogojne ljubezni do vseh bratov«.

Vera v Kristusa torej daje čutiti, da smo zares sinovi, in nas usposobi za »odnos ljubezni z brati«, pri čemer se je skliceval na besede papeža Frančiška: »Vera je resnično močna spodbuda pri priznavanju drugega; kdor veruje, namreč spoznava, da Bog vsakega človeka ljubi z neskončno ljubeznijo« (Fratelli tutti, 85).

Nikoli skrivati svoje krščanske identitete

»Da bi lahko bili v iskrenem dialogu z osebami drugih ver, kot so naši bratje muslimani, ne smemo nikoli skrivati svoje identitete kristjanov, ampak jo moramo pokazati v njeni resnični razsežnosti,« je izpostavil. Med vsakim srečanjem je namreč treba »govoriti jezik nebeškega kraljestva«, kar je jezik spoštovanja. Po Parolinovem prepričanju bo samo na ta način »logiko oblastnosti, nadutosti, orožja, diskriminacije in vojne spodrinila logika nebes«, torej logika ljubezni in sočutja. Na ta način lahko »srečanje z drugim postane prijateljstvo«.

Krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu

Da pa to ni lahka stvar, nam pričujejo »naši bratje kristjani, ki živijo v državah Bližnjega vzhoda«, ki jim je Parolin zagotovil bližino, iskreno občestvo in prijateljstvo. Izpostavil je, da Sveti sedež močno vztraja pri naslednjem: »krščanske navzočnosti na Bližnjem vzhodu se ne sme samo “tolerirati“. Nasprotno, kristjani v Siriji, tako kot v Palestini, Libanonu, Izraelu in Iraku ter v vseh drugih državah, so državljani, ki jim je treba zagotoviti vse svoboščine.« Koncept državljanstva »temelji na enakosti pravic in dolžnosti«, po kateri  uživajo vsi enake pravice, ter »presega koncept manjšine«, ki navdaja z občutkom osame in manjvrednosti (prim. Fratelli tutti, 131). »Krščanske skupnosti na Bližnjem vzhodu so v polnem pomenu besede del teh narodov in so vedno predano in kompetentno prispevale k njihovemu kulturnemu, ekonomskemu in političnemu razvoju.«

Seveda so vsi verniki v Kristusa poklicani vzeti nase Jezusov »jarem«, kar so poštenost, svobodno darovanje sebe, biti krotki in ponižni v srcu, kajti samo tako bodo našli počitek svojim dušam (prim. Mt 11, 29).

Vabilo k molitvi za Sirijo in vse pogrešane osebe

Kardinal Parolin je homilijo sklenil z vabilom k molitvi za p. Paola in vse pogrešane osebe ter njihove družine. Prav tako je pozval k molitvi za Sirce, ki živijo v domovini in tudi tiste, ki so zbežali v druge države. »Molimo za mučeno Sirijo,« je dejal, »da bi bile rane zlomljenih src obvezane, ujetniki izpuščeni, trpeči potolaženi, opustošena mesta obnovljena in uničeni kraji ponovno zgrajeni.«