Papežev predgovor v knjigo Paolo dall'Oglio: Moja oporoka
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
PAOLO DALL'OGLIO: MOJA OPOROKA
Duhovna oporoka preroka našega časa
S predgovorom papeža Frančiška
Pater Paolo dall'Oglio je ustanovil ekumensko in mešano meniško skupnost Deir Mar Musa v Siriji. Zaradi svojih protirežimskih stališč v prid miru je bil leta 2012 izgnan iz Sirije. Leta 2013 mu je uspelo priti v Rako, prav tako v Siriji, glavno mesto tako imenovane islamske države, da bi nadaljeval svoje prizadevanje za mir in spravo. 29. julija 2013 je izginil in od takrat ni o njem nobenih novic.
Ob deseti obletnici njegovega izginotja so natisnjena še neobjavljena predavanja, ki jih je pater Dall'Oglio imel v zadnjih dveh letih bivanja v Siriji. Ob komentiranju temeljnih točk Pravila skupnosti, ki jo je ustanovil, se pokaže vsa posebnost njegove misli. Odprtost za duhovno in spravno srečanje z islamom ter prizadevanje za mir in nenasilje.
Predgovor
Poklicanost patra Paola k veselju
Papež Frančišek
Z nekim vznemirjenjem listamo strani te knjige, v kateri pater Paolo Dall'Oglio komentira Pravilo meniške skupnosti Deir Mar Musa. To pomeni, da pripoveduje o globokih namenih, ki so ga spodbudili, da je oživil starodavni sirski samostan iz 6. stoletja po Kristusu, obnovil veliko duhovno izročilo puščavskih očetov in mu obenem dal nov pomen pričevanja o Kristusovi ljubezni v arabsko-muslimanskem kontekstu. Mar Musa al-Habaši (sv. Mojzes Abesinec) je bil njegova stvaritev, zasnovana s tako veliko ljubeznijo. Ti pogovori z njegovimi sobrati – o pomenu Pravila – nam posredujejo veliko zavzetost. Svoboden duh, ki zavrača formalnosti in priložnostne fraze; včasih skrajen, kakor tudi sam priznava z določeno mero samoironije. Ti pogovori razkrivajo tudi globino njegove vizije, vir njegove prizadevnosti: »Samostan v puščavi – pojasnjuje s sugestivno podobo – je luč, ki se vidi od daleč, je postanek na poti, romarska postaja; za nas je kakor Mambrejev hrast, kjer Bog postane naš gost in mi postanemo Njegovi gostje«.
Deset let je minilo, odkar smo izgubili vsako vest o patru Paolu. Z velikim pogumom je na severu Sirije iskal stik z ugrabitelji dveh škofov, enega sirsko-pravoslavnega in drugega grško-pravoslavnega, ki sta bila ugrabljena nekaj tednov prej. Potem pa tema. Njegovim domačim in prijateljem so doslej odrekli celo gesto usmiljenja z vrnjenim telesom, da bi ga objokovali in dostojno pokopali. Nimamo besed, da bi izrazili to bolečino in nismo sposobni dati imena in razloga za sovraštvo njegovih morebitnih preganjalcev.
Vemo pa, česa si ne bi želel: da bi za njegovo skrivnostno in dramatično izginotje krivdo pripisali islamu kot takemu; da bi se odpovedali temu zavzetemu dialogu, v katerega je vedno verjel s ciljem, da bi »osvobodil islam in muslimane«, kot je navedeno v enem od načel njegovega Pravila. Glede tega je bil pater Paolo zelo jasen. Ni podcenjeval težav, poslušal je pripovedi o trpljenju bratov arabskih kristjanov, koptov, kaledjcev, maronitov, asircev… Vendar je kot posebno poklicanost svojega delovanja in delovanja njegove skupnosti čutil pot bratstva. »Zato – je dejal – ne glede na razmere in ob upoštevanju najhujšega, kar se lahko zgodi, za tiste kristjane, ki jih je Bog poklical, ostane vloga ljubezni do vseh muslimanov.«
Ni šlo za politično taktiko, ampak za pogled misijonarja, ki predvsem na sebi doživlja moč Kristusovega usmiljenja. Pogled, ki ni fundamentalističen, ampak blag, poln tistega upanja, ki ne razočara, ker počiva v Bogu. Vedno odprt za nasmeh. Zato je danes ganljivo prebrati nekatere preroške odlomke besedila, ki je tako podobno duhovni oporoki. Posebno ko pater Paolo govori o dnevu svoje končne daritve za Jezusa: »Jaz pravim: naša poklicanost v muslimanskem okolju mora biti okrašena s smehom veselja. In naj bo dan veselja, če Bog hoče, dan, ko bomo okusili zadnjo daritev za Jezusa in prosimo za to milost; kajti to je milost, ki si je nihče ne more pripisati.«
