Narodni liturgični teden v Messini posvečen bogoslužju in svetosi

Andreja Červek – Vatikan

Prispevek k liturgični prenovi

Narodni liturgični teden letos poteka na temo Liturgija: klic vsem h krstni svetosti. Izvoljeni, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni (Ef 1,4). Organizirata ga Center za liturgično delovanje in nadškofija Messina – Lipari – Santa Lucia del Mela. Kot spomni kard. Parolin, je iniciativa v teh sedemdesetih letih »pripravljala, spremljala, širila in poglabljala pot liturgične prenove, ki jo je hotel drugi vatikanski koncil«, kar je pred dvema letoma izpostavil tudi papež Frančišek, ko je dejal, da »trud ni manjkal, a prav tako ni manjkalo veselja«. Takrat je tudi pozval, naj se duhovnikom, cerkvenim pevcem, umetnikom, glasbenikom pomaga sodelovati, da bo bogoslužje postalo izvir in vrh živosti Cerkve (glej Govor papeža Frančiška udeležencem 68. Narodnega liturgičnega tedna).

Da bi odmeval klic k svetosti

Cerkvena rahločutnost Centra za liturgično delovanje in pastoralna skrb nadškofije Messina sta letos v središče premišljevanja postavili svetost. Papež Frančišek je hotel usmeriti pozornost vseh vernikov ravno k tej temeljni resnici vere in krščanskega življenja, ki so jo v ospredje postavili koncilski očetje (glej Lumen gentium, 9; 40), »da bi ponovno odmeval klic k svetosti in bi se iskalo načine, kako jo udejanjiti v sedanjem kontekstu, z vsem njegovim tveganjem, izzivi in priložnostmi« (Gaudete et exsultate, 2).

Bogoslužje je živo zaradi žive navzočnosti

Tema svetosti takoj in neposredno izpostavlja bogoslužje. Papež Frančišek je v zgoraj omenjenem govoru spomnil, da je »bogoslužje živo zaradi žive navzočnosti Njega, ki je s svojo smrtjo uničil smrt in nam z vstajenjem povrnil življenje«, in da je »bogoslužje življenje za vse ljudstvo Cerkve«. Drugi vatikanski koncil namreč uči, da je »Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih«, in da si »pri tako velikem delu, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, vedno pridružuje Cerkev, svojo preljubljeno nevesto; ta ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega očeta«. In dodaja: »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (Sacrosanctum Concilium, 7). Koncilski očetje vztrajajo na dejstvu, da bogoslužje, v trenutku, ko se obhaja svetost, posvečuje vse, ki se ga udeležujejo, in na ta način slavi sveto in neizrekljivo Ime, nadaljuje kard. Parolin v pismu. Svetost, ki je sprejeta in obhajana pri bogoslužju, kaže transcendenco Boga, ki je Trikrat Sveti, Najvišji, Vsemogočni, »blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luči« (1 Tim 6,15-16).

Nedostopna Božja svetost postane otipljiva bližina

A pri bogoslužju se kot nadaljevanje učlovečenosti »božansko veličastvo« daruje v bližini človeku. Bogoslužje je namreč zakramentalna uresničitev zaveze Očeta z ljudmi v Sinu, Besedi, ki je postala meso, da bi ljudem omogočila življenje njegovega lastnega življenja, jih naredila sinove v Sinu in živo svetišče Duha. Pri bogoslužju postane nedostopna Božja svetost otipljiva bližina v Kristusu in v Njem se ponavzoča in sporoča z obličjem usmiljenja, agape, zastonjske ljubezni, ki jo Oče izliva v srca vernikov preko daru Duha (glej Rim 5,5).

Privilegirani kraj, kjer nas svetost Boga priteguje k sebi

Kot v sporočilu zapiše kard. Parolin, sveti oče upa, da bi z obhajanji in premišljevanji liturgičnega tedna v Messini »zorelo zavedanje, da je bogoslužje privilegirani kraj, kjer nas svetost Boga priteguje k sebi s svojo lepoto, svojo resnico in svojo dobroto. Prav posebej pri evharistiji nam Sveti Duh omogoča vstopiti v velikonočno skrivnost, ko s Kristusom preidemo iz smrti v življenje; dela nas deležne božanskega življenja, ki s tem, da ga sprejmemo, spremeni vse naše smrtno bitje ter ga naredi zmožnega ljubiti, kakor ljubi On, ki daje svoje življenje v služenju bratom (glej Kateheza papeža Frančiška, 22. november 2017).

»Da bi bilo življenje zares Bogu prijetna hvala, je potrebno spremeniti srce. K temu spreobrnjenju je usmerjeno krščansko obhajanje, ki je srečanje življenja z 'Bogom živih' (Mt 22,32). Bogoslužje je namreč izkušnja, ki je usmerjena v spreobrnjenje življenja preko preoblikovanja načina mišljenja in obnašanja po Gospodu, je življenje, ki oblikuje, je živi zaklad, ki se ne sme zreducirati na okuse, recepte in tokove, ampak ga je potrebno sprejeti v krotkosti in ga širiti z ljubeznijo, saj je nenadomestljiva hrana za celovito rast Božjega ljudstva. Bogoslužje ni »področje naredi sam«, ampak razglašenje cerkvenega občestva. Zato v molitvah in gestah odmeva »mi« in ne »jaz«; realna skupnost, ne idealni subjekt (Govor udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za bogoslužje in zakramente, 14. februar 2019).

Širiti sijaj žive Gospodove skrivnosti

Po Parolinovih besedah je naloga, ki je postavljena pred udeležence 70. Narodnega liturgičnega tedna, dragocena: »širiti med Božjim ljudstvom sijaj žive Gospodove skrivnosti, ki se razodeva pri bogoslužju z bogoslužno formacijo, ki je usmerjena v zavedanje o nenadomestljivi vlogi bogoslužja v Cerkvi in za Cerkev«. Konkretneje gre za pomoč skupnostim, da bolje ponotranjijo molitev Cerkve, jo ljubijo kot izkušnjo srečanja z Gospodom in brati ter v tej luči odkrijejo vsebine in spoštujejo obrede. »Liturgija bo pristna, torej zmožna formirati in spreminjati tiste, ki se je udeležujejo, če bodo ti, tako pastirji kot laiki, vedno bolje znali razumeti pomen in simbolični jezik, vključno z umetnostjo, petjem in glasbo v služenju obhajane skrivnosti, vključno s tišino. Mistagogija se razodeva kot najprimernejša pot za vstop na to pot, na kateri se učimo s čudenjem sprejemati novo življenje, prejeto po zakramentih, in ga stalno obnavljati z veseljem.«

Papež zagotavlja molitev

Kot še zapiše kard. Parolin ob koncu sporočila, sveti oče zagotavlja molitev, da bi liturgični teden rodil dobre in obilne sadove za hojo Cerkva, ki so v Italiji. Vsem škofovem, duhovnikom, diakonom, posvečenim in laikom, ki se udeležujejo dogodka v Messini, ter tudi predavateljem, podeljuje svoj blagoslov ter vse izroča materinski skrbi Marije, Matere Cerkve.