Kardinal Salazar Gomez o trojni odgovornosti škofa

 s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Narava krize: klerikalizem

V uvodu je poudaril, da je za to, da bi mogli razumeti odgovornost škofa in jo tudi prevzeti, potrebno določiti naravo krize. Spomnil je, da je iz kratke analize tega, kar se je zgodilo, mogoče razbrati, da pri tistih, ki zagrešijo zlorabe, ne gre le za spolne deviacije ali patologije, ampak za globljo korenino – in sicer za izkrivljenje pomena služenja, ki je postalo sredstvo za uveljavljanje moči, ki oskruni vest in telo najšibkejših. To se po besedah kardinala Salazarja Gomeza imenuje klerikalizem.

Zavračati zlorabo pomeni zavračati klerikalizem

Gre za stvarnost, ki jo je papež Frančišek opisal tudi v Pismu Božjemu ljudstvu avgusta lani: »To se jasno kaže v zgrešenem pojmovanju avtoritete v Cerkvi, ki je zelo razširjeno v številnih skupnostih, v katerih so se dogajala dejanja spolne zlorabe in zlorabe oblasti in vesti. To je klerikalizem. … Zavračati zlorabo pomeni odločno zavračati vsako obliko klerikalizma.«

Potrebna je sprememba miselnosti – spreobrnjenje

Kot je povedal nadškof Bogote, gre za jasne besede, ki nas spodbujajo, da bi šli k izvoru problema in bi ga mogli soočiti. Vendar pa »odločno zavračati vsakršno obliko klerikalizma« ni lahko, saj gre za miselnost, ki je dalj časa prežemala našo Cerkev ter se je nismo zavedali. Zato je potrebno klerikalizem razkrinkati in udejanjiti spremembo miselnosti, ki se imenuje spreobrnjenje. »Naša odgovornost se izraža predvsem v skrbni skladnosti med našimi besedami in našimi dejanji.

 Povabilo k spreobrnjenju je namenjeno celotni Cerkvi, predvsem pa nam, ki smo njeni pastirji.«

Odgovornost škofa kot pastirja

Kardinal Salazar Gómez je v svoji prvi točki razmišljanja spregovoril o odgovornosti škofa kot pastirja: »Naša odgovornost se začne pri nenehnem vedno večjem zavedanju, da sami nismo nič, da sami ne moremo storiti ničesar, glede na to, da nismo mi tisti, ki smo izbrali službo, ampak je Gospod tisti, ki nas je izbral (prim. Jn 15,16), da bi ponavzočevali njegovo zveličanje.

Sovražniki ne zunaj, ampak znotraj

Ko se zavedamo te naloge, moramo priznati, da Cerkev velikokrat ni znala in včasih še vedno ne zna ravnati tako, kot bi morala, da bi hitro in odločno soočila krizo, ki so jo povzročile zlorabe. … Prav tako moramo priznati, da škode niso povzročili zunanji sovražniki, ampak da so prvi sovražniki znotraj, med škofi, duhovniki in posvečenimi osebami, ki nismo bili vredni naše poklicanosti.

Vedno nujno razkrinkati in soočiti zlorabe

Prepoznati in soočiti krizo – s tem, da premagamo našo klerikalno mentaliteto – pomeni tudi to, da je zmanjšujemo njene pomembnosti s tem, da pravimo, 

da se zlorabe v drugih ustanovah dogajajo v velikem obsegu. To dejstvo nikoli ne opravičuje prisotnosti zlorab v Cerkvi, saj nasprotuje samemu bistvu cerkvene skupnosti in predstavlja pošastno izkrivljenje duhovniške službe, ki mora po svoji naravi iskati dobro duš kot svoj najvišji cilj. Ne obstaja nikakršno opravičilo za to, da ne bi prijavili, razkrinkali ter pogumno in odločno soočili kakršnekoli zlorabe, ki bi se pojavila znotraj Cerkve.«

Vloga tiska, medijev, družabnih omrežij

Pri tem je nadškof Bogote spomnil na besede papeža Frančiška, ki je v nagovoru rimski kuriji decembra lani poudaril vlogo tiska, medijev in družabnih omrežij pri soočanju s krizo: »Ko se govori o tej rani znotraj Cerkve, se vnema gonja proti nekaterim medijskim delavcem, obtožujoč jih, da zanemarjajo veliko večino primerov zlorab, ki jih niso storili kleriki Cerkve – statistke govorijo o več kot 95% – obtožujoč jih namernega dajanja napačne podobe, kakor da je to prizadelo samo katoliško Cerkev. Nasprotno pa se jaz želim živo zahvaliti tistim medijskim delavcem, ki so ostali pošteni in objektivni in ki so skušali razkrinkati te volkove ter dati glas žrtvam. Tudi če bi šlo za en sam primer zlorabe, – ki že sam po sebi predstavlja pošastnost – Cerkev zahteva, da se ne molči in da se ga da objektivno na dan, saj je največje pohujšanje v tej materiji, da se prikriva resnica.«

Škof kot član škofovskega zbora pod najvišjo Cerkveno oblastjo

Kardinal Salazar Gómez je nato nadaljeval z drugo točko, v kateri je spregovoril o odgovornosti škofa kot člana škofovskega zbora pod najvišjo Cerkveno oblastjo. »Pri soočanju s krizo in v procesu spreobrnjenja, škof ni sam. Njegova služba je kolegialna služba. S škofovskim posvečenjem škof postane del zbora, ki ga sestavljajo vsi nasledniki apostolov pod vodstvom naslednika apostola Petra. Bolj kot kdajkoli prej se moramo čutiti poklicani okrepiti naše bratske vezi, vstopiti v resnično skupnostno razločevanje, 

delovati vedno z istimi kriteriji ter se medsebojno podpirati v procesu odločanja. Naša moč je nedvomno odvisna od globoke enosti, ki zaznamuje naše bivanje in delovanje.«
Nadškof Bogote je zatem spregovoril o pomenu stalne formacije in izpopolnjevanja škofov, saj časi, ki se hitro spreminjajo, prinašajo vedno nove izzive, na katere morajo odgovarjati.   

Odgovornost škofa do duhovnikov in posvečenih oseb

Škof je prav tako odgovoren za svetost duhovnikov in posvečenih oseb. Pomembno odgovornost ima že pri procesu razločevanja bodočih duhovnikov in redovnikov, ki se nadaljuje v procesu formacije in tudi po posvečenju. Kardinal Salazar Gómez je poudaril, da sta škofova bližina in spremljanje duhovnikov v njihovih radostih in bolečinah nepogrešljiva.

V primeru zlorab s strani duhovnikov pa morajo takoj po ovadbi soočiti situacijo na način, ki je določen v Zakoniku cerkvenega prava ter v civilnem pravu posamezne države, glede na smernice škofovskih konferenc. V času procesa je pomembno obtožencu prisluhniti, v primeru, da mu je dokazana krivda, pa je potrebno poskrbeti tudi za terapijo, da ne bi ponovno padel.

Odgovornost škofa do svetega vernega Božjega ljudstva

Ob izbruhu škandalov zlorab se je ponovno pokazalo, da velika večina katoličanov in nekatoličanov Cerkev enači z duhovniki in posvečenimi osebami. To nas mora spodbuditi k temu, da bi bili vedno bližje Božjemu ljudstvu, ki je poklicano, da bi vsak dan raslo v zavedanju pripadnosti Cerkvi ter soodgovornosti, ki jo ima do nje.

V kontekstu bližine Božjemu ljudstvu pa je potrebno posebej omeniti bližino žrtvam zlorab – v prvi vrsti s poslušanjem, nato pa tudi z odgovornostjo za njihovo rehabilitacijo ter povračilo škode.

Kardinal Salazar Gómez je svoj govor sklenil z besedami sv. Janeza Pavla II., ki je ameriškim kardinalom leta 2002 dejal: »Toliko bolečine in obžalovanja vrednih dejanj mora voditi k bolj svetemu duhovništvu, bolj svetemu škofovstvu in bolj sveti Cerkvi.«