Cerca

Vatican News
Kard. Luis Antonio Tagle Kard. Luis Antonio Tagle  (Vatican Media)

Zaščita mladoletnih. Kard. Tagle: Dotakniti se ran in jih zdraviti

Udeleženci srečanja o zaščiti mladoletnih v Cerkvi, ki se je danes začelo v Vatikanu, so zjutraj prisluhnili prvemu od treh govorov na temo odgovornosti škofov. Imel ga je kard. Luis Antonio Tagle.

Andreja Červek – Vatikan

Vonj po ovcah. Poznati njihovo bolečino in zdraviti njihove rane je središče pastirjeve naloge je bil naslov govora, ki ga je v novi sinodalni dvorani dopoldne imel manilski nadškof kard. Luis Antonio Tagle. »Zlorabe mladoletnih s strani posvečenih duhovnikov so povzročile rane ne samo žrtvam, ampak tudi svojcem, kleru, Cerkvi, širši družbi, samim storilcem in škofom,« je dejal. »A prav tako je res, kar ponižno in z bolečino priznavamo, da so tudi s strani nas škofov bile povzročene rane žrtvam in vsemu Kristusovemu telesu. Naša pomanjkljiva odzivnost na trpljenje žrtev, celo do točke zavrnitve in prikrivanja škandala, da bi se zavarovalo storilce in institucije, je ranila naše ljudi, pustila globoko rano v naših odnosih s tistimi, ki smo jim poklicani služiti.«

Video posnetek

»Tema zdravljenja ran je bila predmet mnogih interdisciplinarnih študijev. Ne morem se pretvarjati,« je zatrdil Tagle, »da poznam vsa dognanja človeških in znanstvenih znanosti o tej temi, a verjamem, da moramo obuditi in ohranjati vero in cerkveno perspektivo, ki naj nas vodi, kar je velikokrat poudaril papež Frančišek.«

Kard. Tagle je povabil, da se zazrejo v vstalega Gospoda in se učijo od Njega, njegovih učencev in njihovih srečanj, pri čemer je izhajal iz evangeljskega odlomka o vstalem Jezusu, ki se prikaže svojim učenem, pozneje pa še Tomažu (glej Jn 20,19-28), kateremu pusti, da se dotakne njegovih ran.

Po Taglejevih besedah je pomembno naslednje: ti, ki so poslani oznanjat središče krščanske vere, torej umrlega in vstalega Kristusa, lahko to počnejo na pristen način samo, če so neprestano v stiku z ranami človeštva. Gre za resnico Tomaža in resnico Cerkve vseh časov, predvsem pa našega časa. Kristus je Tomažu pokazal svoje rane. »To pomeni, da vstajenje ne izbriše križev. Rane ostanejo rane. Kristusove rane ostanejo v ranah našega sveta. Vera se rodi in prerodi samo iz ran križanega in vstalega Gospoda, ki se ga vidi in dotika v ranah človeštva. Samo ranjena vera je verodostojna.«

To je pomembno tudi v tem kriznem trenutku, ki izvira iz zlorab otrok in iz slabega spoprijemanja s temi zločini. »Naši ljudje potrebujejo, da stopimo bliže k njihovim ranam in priznamo svoje napake, če hočemo dati pristno in verodostojno pričevanje o svoji veri v vstajenje. To pomeni, da vsak med nami in naši bratje in sestre doma, moramo prevzeti osebno odgovornost, da prinesemo ozdravljenje tej rani v Kristusovem telesu in da se zavežemo, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bodo otroci v naših skupnostih varni.«

»Bratje in sestre, na stran moramo postaviti vsako oklevanje, da se zaradi strahu pred lastno ranljivostjo ne bi približali ranam naših ljudi. Res je, mnoge rane, zaradi katerih bomo trpeli, so del obnovitve spomina, ki se je moramo lotiti, kakor so to storili Jezusovi učenci. Rane vstalega Gospoda so učence spomnile na izdajo, njihovo izdajo in zapustitev Jezusa, ko so zaradi strahu reševali svoja življenja. Zbežali so ob prvem trenutku nevarnosti, prestrašeni, koliko jih bo stalo, da so učenci; Peter je celo zanikal, da pozna Gospoda. Jezusove rane prav tako spomnijo njih in nas, da rane pogosto povzroči slepota ambicioznosti in legalizma in zlorabe moči, ki so nedolžno osebo obsodili na smrt kot zločinca. Rane vstalega Kristusa nosijo spomin na nedolžno trpljenje, a prav tako nosijo spomin na naše slabosti in grešnost.«

Filipinski kardinal je poudaril: »Če hočemo ozdravljati, moramo zavrniti kakršno koli težnjo, ki pripada posvetni miselnosti, ki noče videti in se dotakniti ran drugih, tistih ran, ki so Kristusove rane v ranah ljudi. Osebe, ranjene zaradi zlorab in škandala, nas potrebujejo, sedaj, trdne v veri. Svet potrebuje pristna pričevanja o vstajenju Kristusa, ki nas približujejo njegovim ranam kot prvo dejanje vere.«

Tagle je nadaljeval, da zanikanje ran in smrti vodi v smrt drugih in v našo lastno smrt. V srcu ljudi in tudi v naših srcih obstaja veliko strahu, zaradi katerega se današnji ljudje izogibajo dotikanja ran našega sveta, preprosto zato, ker nas je strah soočiti se s svojo lastno smrtnostjo, šibkostjo, nemoralnostjo in ranljivostjo. Bolečine in trpljenja se izogibamo, ker nas spominjata na našo ranljivost. »Strah pred ranami nas izolira in nas dela brezbrižne do potreb drugih. Strah osebe vodi v nasilna in iracionalna obnašanja. Strah spodbuja osebe, da se branijo tudi takrat, ko ni nobene nevarnosti. Kdor povzroča strah v drugih in družbi, se v resnici boji samega sebe. V vstalem Jezusu vemo, da ko gledamo in se dotikamo ran trpečih, se v resnici dotikamo svojih lastnih ran in dotikamo se Jezusa. Tako med seboj postajamo bratje in sestre. Priznavamo svoje skupne krivde pri zadajanju ran človeštvu in stvarstvu. Čutimo klic k spravi. Vidimo potrpežljivo navzočnost vstalega Gospoda v našem zlomljenem svetu.«

In ko je enkrat pravici zadoščeno, kako lahko pomagamo žrtvam, da ozdravijo od posledic zlorab, je Tagle zastavil vprašanje. »Pravičnost je nujna, a sama po sebi ni dovolj za ozdravitev človeškega srca. V tistem tako zelo globoko ranjenem srcu so globoka čustva. Zavedati se moramo, da preživete žrtve trpijo zaradi velikega stresa, strahu in depresij, nizkega samospoštovanja in medosebnih konfliktov, ki izvirajo iz notranjega zloma, ki so ga doživeli. Vse to je nekatere pripeljalo celo do samomora. Zato moramo imeti več nežnosti v spremljanju žrtev, ko nosijo svojo bolečino. Predvsem pa jim ne sme nikoli predlagati, naj na vse kar pozabijo, upravičevati zlorabo in preprosto iti dalje.« Ko žrtve pridejo do trenutka odpuščanja tistim, ki so jim storili hudo, se zgodi zares globoko ozdravljenje. Kar moramo storiti kot Cerkev, je neprestano in v solidarnosti hoditi ob osebah, ki so globoko ranjene z zlorabo, graditi zaupanje, izkazovati brezpogojno ljubezen in stalno prositi odpuščanje v polnem zavedamo dejstva, da stvarnost odpuščanja ni pravica, ampak ga lahko prejmemo samo kot dar in milost v procesu ozdravljenja.

Tagle je izrazil zaskrbljenost, da so v nekaterih primerih škofje in redovni predstojniki pred skušnjavo, morda celo pod pritiskom, da izberejo med žrtvijo in storilcem. Vprašanje je, komu pomagati. Kot je zatrdil kardinal, se odgovor glasi: obema. »Kar se tiče žrtev, jim moramo pomagati, da izrazijo svoje najgloblje rane in jih zacelijo. Kar se tiče storilcev zlorabe je treba poseči po pravičnosti, jim pomagati, da se soočijo z resnico brez racionaliziranja in istočasno ne zanemarjati njihov notranji svet.«

Audio
21 februar 2019, 11:40