Jacques Mourad: Jezuita Van der Lugt in Dall'Oglio nova sirska mučenca
Jean Charles Putzolu – Vatikan
Jacques Mourad je sirski katoliški nadškof v Homsu, ki so ga leta 2015 v Siriji ugrabili džihadisti samooklicane Islamske države. Zadrževali so ga pet mesecev, dokler ni pobegnil. »Spreobrni se ali pa ti odsekamo glavo,« so mu rekli ječarji. Ta stavek, izrečen kot ultimat, je takrat preprostega meniha iz samostana Mar Elian postavil pred njegove zaobljube. »Bil sem natanko na tem razpotju,« pove za Radio Vatikan, »ali naj iz ljubezni do
Cerkve in zveličanja sveta še naprej s Kristusom nosim križ vse do smrti ali pa naj se mu odpovem in s tem tudi svoji poklicanosti. Potem je prišlo do gotovosti, da bom še naprej nosil križ, in ne samo to. Misliti tudi na svoje ječarje,« pravi nadškof. »Dar, ki sem ga prejel med to izkušnjo, je gledati na te ljudi, te džihadiste, v duhu molitve in prositi Boga, naj razsvetli njihova srca, naj jih spreobrne. Ne zaradi mene, ampak za njihovo odrešenje in za mir na svetu.« To obnovljeno popolno zaupanje v Boga me je »osvobodilo vsega strahu«. »Ko se soočimo s smrtjo, se v našo dušo naseli določen občutek strahu. Kadarkoli sem čutil ta strah, sem molil rožni venec, strah je izginil in se spremenil v pogum.«
Zapor kot čas milosti
»Danes imam to izkušnjo za milost,« pravi nadškof Mourad, »za milost, ki se je začela osmi dan, tik pred sončnim zahodom.« Sirski katoliški nadškof iz Homsa se spominja, da ga je ob koncu prvega tedna, ko je bil talec, obiskal guverner Rake, ne da bi vedel, da je človek pred njim vodja samooklicane Islamske države v Siriji. »Ko sem ga vprašal: zakaj smo v zaporu, kaj smo naredili narobe, da smo zaprti?«, je odgovoril: »Ta čas vzemite kot umik.« »Njegov odgovor me je pretresel do konca,« izpostavi nadškof in prizna, da takšnega odgovora ni pričakoval od ekstremističnega voditelja, ki je na čelu ene najbolj krvoločnih skupin, ki je sovražnik. »Čeprav za Kristusovega učenca ni sovražnika. In če obstaja, smo poklicani, da ga ljubimo. Kako lahko ljubiš sovražnika, ki te hoče ubiti in ki bi ga ti rad ubil? Tu je skrivnost Kristusove ljubezni, ki se je jasno razodela, ko je na križu rekel: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.'«. Jacques Mourad je pobegnil v petem mesecu zapora, pri čemer mu je pomagal mladi musliman, ki je skupaj s še približno petnajstimi ljudmi organiziral tudi pobeg več deset talcev. »Bog me je hotel rešiti na tem svetu, da bi lahko še naprej služil in pričeval o pomembnem evangeljskem načelu: če hočeš mir, začni tako, da odpreš svoje srce.«
Mučeništvo jezuita Fransa Van der Lugta
Leto pred ugrabitvijo Jacquesa Mourada, prav tako v Homsu, je bil na vrtu svojega samostana umorjen nizozemski jezuit Frans Van der Lugt. Leta 2015 je sedanji nadškof Homsa torej točno vedel, kaj pomeni imeti pred sabo džihadistične ugrabitelje. »P. Frans je bil zame in za vse Sirce zgled zvestobe svojemu učitelju, Jezusu Kristusu. Svoje življenje je posvetil ljubezni do Sirije in sirskega ljudstva.« Njegov zgled je zgled učlovečenega Kristusa, ki vsem prinaša sporočilo Očetove ljubezni, »resnično zveličanje pa lahko pride le z ljubeznijo in samožrtvovanjem«, dodaja nadškof.
Paolo Dall'Oglio, živi mučenec
Zatem spomni na še enega jezuita, Paola Dall'Oglia, o katerem od leta 2013 ni nobenih novic. V Rimu, v cerkvi svetega Ignacija Lojolskega, je bila maša ob 10. obletnici njegovega izginotja, 29. julija. Obhajanja se je udeležil tudi monsinjor Mourad. Z Dall'Ogliom sta skupaj preživela skoraj 30 let. Skupaj sta obnovila samostan Mar Moussa. Poznala sta se od leta 1986. »P. Paola sem poznal, kot poznam samega sebe, in ga ljubil, kot ljubim samega sebe. Zame je živi mučenec. Je pravi živi mučenec, ne glede na to, ali je mrtev ali še vedno živ. Mučenec je nekdo, ki vedno živi v spominu Cerkve, v srcu Cerkve in Božjega ljudstva.« Paolo Dall'Oglio je podpiral veliko ljudi, ki so prihajali od vsepovsod, da bi se srečali z njim. »Če bi zbrali sporočila in pisma, ki jih je prejel ali poslal, bi lahko iz njih naredili enciklopedijo. Bil je nekdo, ki je bil vedno na voljo vsem, tako najmlajšim kot najstarejšim, tako nevednim kot učenim, tako vernikom kot vsem drugim.«
Molitev nam pomaga živeti svobodo, ki nam jo je dal Bog
Nadškof Mourad o svojem ujetništvu meni, da je biti zapornik najhujša stvar, ki jo lahko doživi človek, ustvarjen po Božji podobi, »ustvarjen svoboden, svoboden v mišljenju, govorjenju in gibanju«. »Bog nam je dal to milost« in narediti človeka za zapornika je »dejanje proti Božji volji pri njegovem stvarjenju«. V tem kontekstu je »edina praksa, ki nam pomaga živeti to bistveno svobodo, molitev, saj nam prav molitev omogoča, da izstopimo iz sebe, da bi bili z Bogom in živeli s tistimi, ki jih ljubimo«. »Lahko pričujem, da je bila to edina stvar, ki je dajala smisel mojemu ujetništvu, moji vsakdanjosti«. Paradoksalno je, da je bilo to obdobje mojega ujetništva »najbolj velikodušen čas za moje duhovno življenje, moj odnos z Bogom in Devico Marijo«, še pove nadškof Mourad.
