Ob obisku ad limina: Papežev govor škofom ZDA v Washingtonu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Poslanstvo Petrovega naslednika
Sveti oče se je najprej zaustavil ob pomenu poslanstva Petrovega naslednika, »namestnika tistega, ki je na križu objel vse človeštvo«.
Izrazil je svojo bližino Američanom in poudaril, da jih spremlja in podpira, polaga na njihovo roko svojo roko, »sedaj že staro in nagubano, a ki je po Božji milosti še sposobna podpirati in opogumljati«.
Zahvala Bogu za Cerkev v ZDA
»Moja prva beseda je beseda zahvale Bogu za dinamizem evangelija, ki je dopustil v teh deželah rast Kristusove Cerkve in omogočil velikodušen prispevek, ki ga je dala in ga še daje ameriški družbi in svetu. Zelo cenim in se vam ganjen zahvaljujem za vašo velikodušnost ter solidarnost do Svetega sedeža in za evangeliziranje v številnih trpečih delih sveta. Vesel sem tudi zaradi ponosnega prizadevanja vaše Cerkve glede življenja in družine, ki je prvi povod tega mojega obiska. S pozornostjo spremljam velikanska prizadevanja glede sprejemanja in integracije priseljencev, ki še vedno gledajo na Ameriko s pogledom romarjev, ki so sem prispeli v iskanju obljubljenih izvirov svobode in blagostanja. […]
Znan mi je vaš pogum, s katerim ste se soočili med temnimi trenutki na vaši cerkveni poti tako, da se niste bali samokritike ali se izognili ponižanjem ter žrtvam, ne da bi se bali odvreči vse tisto, kar je drugotno, samo da bi kot Kristusovi služabniki nazaj pridobili ugled in zaupanje, katerega je željna duša vašega naroda. Vem, kako vas je v zadnjih letih težila rana in zato sem spremljal vaše velikodušno prizadevanje za ozdravitev žrtev v zavesti, da smo pri zdravljenju tudi sami ozdravljeni, za nadaljevanje dela tako, da se takšni zločini ne bi več nikoli ponovili.«
Papež Frančišek je zatem škofom dejal, da k njim ni prišel z nekakšnim programom ali strategijo, ampak je želel z njimi podeliti nekatera razmišljanja.
Škofje Cerkve, pastirji
»Smo škofje Cerkve, pastirji, ki jih je postavil Bog, da pasejo njegovo čredo. Naše največje veselje je biti pastirji, nič drugega kot pastirji z nedeljenim srcem in nepreklicno izročitvijo samega sebe. Ohranjati moramo to veselje tako, da si ga ne pustimo ukrasti. […] Bistvo naše identitete je v vztrajni molitvi, v pridiganju (prim. Apd 6,4) in v pastorali (prim. Jn 21,15-17; Apd 20,28-31).«
Molitev
Glede molitve je papež poudaril, da gre za domačno povezanost s Kristusom, kjer se dnevno srečujejo z njegovim pogledom, ki jim namenja svoje vprašanje: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?«
Pridiganje
V zvezi s pridiganjem je sveti oče škofe povabil, naj ne govorijo o zapletenih naukih, temveč naj bo v središču veselo oznanilo Kristusa, ki je za nas umrl in vstal.
»Stil našega poslanstva naj bi prebujal v tistih, ki nas poslušajo, izkušnjo tega oznanila, ki se izrazi v "za nas", da bo Beseda dala smisel in polnost vsakemu delčku njihovega življenja, da jih bodo zakramenti hranili s tisto hrano, ki si je ne morejo priskrbeti ter bo bližina pastirja v njih prebudila nostalgijo po Očetovem objemu. Bedite nad tem, da bo čreda vedno srečala v srcu pastirja tisto zalogo večnosti, ki jo zaman hlepeče išče v stvareh tega sveta.«
Pastorala
Nato pa je sveti oče spregovoril še o pastorali. Spomnil je, da ne gre za to, da bi škofje pasli same sebe, ampak se je potrebno znati umakniti, se ponižati, izstopati iz središča, da bi lahko Božjo družino hranili s Kristusom. »Bedeti brez prestanka, postavljati si visoke cilje, da bi dosegli z Božjim pogledom čredo, ki samo Njemu pripada. […] Glejte vedno proti Božjim obzorjem, ki so onkraj tega, kar smo mi sposobni predvideti ali načrtovati.«
