Cerca

Vatican News
Patriarhalna katedrala sv. Aleksandra Nevskega, ki jo bo v nedeljo obiskal tudi papež Frančišek Patriarhalna katedrala sv. Aleksandra Nevskega, ki jo bo v nedeljo obiskal tudi papež Frančišek  (AFP or licensors)

V pripravi na apostolski obisk: Bolgarija

Papež Frančišek se bo v nedeljo odpravil na 29. mednarodno apostolsko potovanje. Do sedaj je obiskal že 42 držav, tokrat pa ga z veseljem pričakujejo v Bolgariji in Severni Makedoniji. Le-ta bo Petrovega naslednika sprejela prvič, medtem ko je papež Janez Pavel II. Bolgarijo obiskal maja leta 2002. V pripravi na potovanje bomo v prihodnjih dneh predstavili kratek zgodovinski pregled obeh držav, tamkajšnjo Cerkev ter prizorišča, ki jih bo obiskal papež Frančišek.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Lega

Republika Bolgarija leži na vzhodnem delu Balkanskega polotoka. Na severu meji na Romunijo, na jugu na Grčijo in Turčijo, na vzhodu na Črno morje, na zahodu pa na Srbijo in Severno Makedonijo.

Prebivalci

Bolgarija šteje dobrih sedem milijonov prebivalcev (7.076.000), od tega jih 1,3 milijona živi v prestolnici Sofiji. 

Največ prebivalcev je po narodnosti Bolgarov (86 %), ki govorijo bolgarščino. Največja narodna manjšina so Turki (teh je 9%), 4% prebivalstva pa predstavljajo Romi. Za pravoslavne se izreka 76% Bolgarov, muslimanov je 10%, 1% protestantov in 1% katoličanov.

Začetki naroda

Začetki bolgarskega naroda segajo v 7. stoletje, ko so na področje delte Donave prišla plemena iz Osrednje Azije, ki so si podvrgla trakijske in slovanske prebivalce, ki so živeli na tem območju. T.i. Prabolgari so se razmeroma z lahkoto vključili med tamkajšnje prebivalce, s čimer se je začel postopen proces vzajemne asimilacije. Med 9. in 10. stoletjem se je utrdila nova Balkanska država, ki je združevala različne etnije, katere so povezovali skupni slovanski jezik, pisava (cirilica) in krščanska vera. Zaradi te etnične, kulturne, jezikovne in verske enotnosti se je narodna bolgarska identiteta ohranila tudi v naslednjih stoletjih – kljub tujim nadvladam, izmed katerih je bila najdaljša otomanska (1396-1878). Prebujenje narodne zavesti med 17. in 19. stoletjem je bilo ključnega pomena v boju za osvoboditev izpod jarma Turkov, ki je bolgarskim prebivalcem omogočila, da so dosegli samostojnost najprej pod rusko zaščito leta 1878 in polno neodvisnost leta 1908.  

Bolgarija v 20. stoletju

Z namenom, da bi uresničili starodavno željo po Veliki Bolgariji – tako, da bi zasedli pokrajino Makedonijo in pridobili izhod na Egejsko morje – so bolgarski vladarji v balkanskih vojnah leta 1912 in 1913 osvojili ozemlje, večino katerega so kasneje izgubili. Med prvo svetovno vojno so sklenili zavezništvo s centralnimi silami 

(Nemčija in Avstro-Ogrsko cesarstvo) s podporo Otomanskega imperija, vendar pa so bili poraženi. Med dvema svetovnima vojnama je kralj Boris (1918-43) vzpostavil avtoritarni režim in se povezal z nacistično Nemčijo. Glede na to, da se je Bolgarija med drugo svetovno vojno pridružila državam sil osi, jo je leta 1944 napadla oborožena sovjetska vojska. Dve leti zatem so z referendumom ukinili monarhijo, isto leto pa je z novo ustavo po sovjetskem vzoru Bolgarija postala Ljudska republika. Med letoma 1954 in 1989 ji je vladal Todor Živkov.

Obdobje po komunizmu

Po koncu komunističnega režima in razpada se je v 90-ih letih za Bolgarijo odprlo kompleksno politično in ekonomsko obdobje. Država je močno občutila posledice krize po razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije. Ponovna uvedba tržnega gospodarstva je naletela na velike težave zaradi visokih družbenih stroškov. To je vodilo v veliko politično nestabilnost, ki je bila zaznamovana z menjavanjem vlade Bolgarske socialistične stranke in novih demokratičnih sil, med katerimi je leta 2007 nastala stranka Državljani za evropski razvoj Bolgarije (GERB).

Bolgarija je leta 2004 postala članica NATA, tri leta zatem pa je vstopila v Evropsko unijo, kateri je prvič predsedovala prvo polovico leta 2018.

Prisluhni prispevku
Torek, 30. april 2019, 17:18