Kateheza. Jožef, uresničevalec besede, ki z zaupanjem živi Božjo obljubo.
Vatican News
Svetopisemski odlomek: Mt 1,18-21
Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje«
Oznanilo, namenjeno Jožefu: »Daj mu ime Jezus.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes nadaljujemo premišljevanje o Jezusu, ki je naše upanje, v skrivnosti njegovega izvora, o katerem pripovedujejo evangeliji, ko govorijo o njegovem otroštvu.
Če nam Luka pri tem pomaga z vidika njegove matere, Device Marije, se Matej postavi v perspektivo Jožefa, moža, ki prevzame Jezusovo pravno očetovstvo, ga spoji z Jesejevo koreniko in ga poveže z obljubo, dano Davidu.
Jezus je namreč upanje Izraela, ki se je uresničilo: on je potomec, obljubljen Davidu (prim. 2 Sam 7,12; 1 Kr 17,11), ki bo njegovo hišo naredil blagoslovljeno na veke (prim. 2 Sam 7,29); on je mladika, ki je pognala iz Jesejeve korenike (prim. Iz 11,1), pravična mladika, namenjena kraljevanju pravega kralja, ki zna vladati prav in pravično (prim. Jer 23,5; 33,15).
Jožef v Matejevem evangeliju stopi na prizorišče kot Marijin zaročenec. Za Jude je bila zaroka pravna zveza, ki je pripravljala na to, kar se bo zgodilo približno leto dni pozneje, z obhajanjem poroke. S tem je ženska iz očetovega varstva prešla v varstvo svojega moža, se preselila k njemu in se pripravila na dar materinstva.
A ravno v tem času je Jožef odkril Marijino nosečnost in njegova ljubezen je bila na hudi preizkušnji. V takšnem primeru, ki vodi v prekinitev zaroke, je postava predlagala dve možni rešitvi: javno sodno dejanje, kot je poziv ženske na sodišče, ali zasebno dejanje, kot je izročitev ženski pisma z odslovitvijo.
Matej opiše Jožefa kot pravičnega, kot moža, ki živi po Gospodovi postavi in iz nje črpa navdih ob vsaki priložnosti svojega življenja. Tako Jožef, ki sledi Božji besedi, deluje preudarno: ne pusti se premagati instinktivnim čustvom in strahu, da bi Marijo vzel k sebi, ampak se raje pusti voditi božji modrosti. Odloči se, da se bo z Marijo razšel tiho, to je zasebno (prim. Mt 1,19). Ta njegova modrost mu omogoča, da se ne zmoti in ostane odprt in poslušen Gospodovemu glasu.
Tako Jožef iz Nazareta prikliče v spomin nekega drugega Jožefa, Jakobovega sina, z vzdevkom »gospodar sanj« (prim. 1 Mz 37,19), ki ga je oče zelo ljubil, bratje pa so ga zelo sovražili, in ki ga je Bog povzdignil tako, da ga je postavil na faraonov dvor.
O čem sanja Jožef iz Nazareta? Sanja o čudežu, ki ga Bog uresničuje v Marijinem življenju, in tudi o čudežu, ki ga ustvarja v njegovem življenju: to, da bo sprejel očetovstvo, ki bo znalo varovati, zaščititi in posredovati materialno in duhovno dediščino. Njegova nevesta je noseča z Božjo obljubo, obljubo, ki nosi ime, po katerem je vsem dana gotovost odrešenja (prim. Apd 4,12).
V spanju Jožef sliši besede: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21). Ob tem razodetju Jožef ne zahteva dodatnih dokazov, zaupa Bogu, sprejme Božje sanje o svojem življenju in življenju svoje zaročenke. Tako vstopi v milost tistih, ki znajo živeti božjo obljubo z vero, upanjem in ljubeznijo.
Jožef pri vsem tem ne spregovori besede, ampak verjame, upa in ljubi. Ne izrazi se s praznimi besedami, ampak s konkretnimi dejanji. Pripada rodu tistih, ki jih apostol Jakob imenuje uresničevalci besede (prim. Jak 1,22), ki jo spremenijo v dejanja, v meso, v življenje. Jožef zaupa Bogu in ga uboga. Njegova notranja budnost za Boga spontano postane poslušnost.
Sestre in bratje, tudi mi prosimo Gospoda za milost, da bi bolj poslušali, kot pa govorili, za milost, da bi sanjali Božje sanje in odgovorno sprejeli Kristusa, ki od trenutka našega krsta živi in raste v našem življenju. Hvala!
