Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom: Ne pozabite! Grešniki da, pokvarjenci ne!

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij govori o dveh sinovih, ki ju je oče prosil, naj gresta delat v vinograd (prim. Mt 21,28-32)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 26. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Eden od njiju je takoj odgovoril »da«, a potem ni šel. Drugi pa je rekel »ne«, a se je pokesal in je šel. Kaj reči o teh dveh obnašanjih? Takoj pride na misel, da delo v vinogradu zahteva žrtev in da postati svet, žrtvovati se stane, ne pride spontano, čeprav z lepo mislijo, da smo otroci in dediči. Toda problem tukaj ni toliko vezan na odpor, da bi se šlo delat v vinograd, ampak na iskrenost ali neiskrenost pred očetom in pred sabo. Čeprav se nobeden od obeh sinov, ne obnaša brezgrajno, prvi laže, medtem ko drugi pogreši, a ostane iskren.

Poglejmo na sina, ki je rekel »da«, pa potem ni šel. On noče spolniti očetove volje, a prav tako noče vstopiti v razpravo in mu povedati. Tako se skrije za tem »da«, za lažno privolitvijo, ki zakrije njegovo lenobo in mu za trenutek ohrani dobro ime. Je hinavec. Izvlekel se je torej brez sporov, je pa brez dolžnega spoštovanja preslepil in razočaral svojega očeta na najslabši možen način, kar mu prav gotovo ne bi prizadejal z odkritim »ne«. Problem človeka, ki se tako obnaša ni samo, da je grešnik, ampak je pokvarjenec, saj se brez problema zlaže, da bi, ne da bi sprejel kakršen koli pogovor ali pošteno soočenje, pokril in zakrinkal svojo neposlušnost.

Drugi sin, tisti, ki reče »ne«, a potem gre, je pa nasprotno iskren. Ni popoln, je pa iskren. Gotovo, všeč nam bi bilo, če bi ga videli takoj reči »da«. Pač ni tako, vendar vsaj na odkrit in v nekem smislu na pogumen način pokaže svoj odpor. Prevzame odgovornost za svoje obnašanje in deluje pri »belem dnevu«. Potem s to poštenostjo v ozadju pride do razprave in začne razumevati, da je pogrešil in se vrne nazaj na svojo pot. Lahko bi rekli, da je grešnik, vendar ni pokvarjen. Dobro poslušajte tole, ta je grešnik, a ni pokvarjen. Za grešnika je vedno upanje za rešitev. Za pokvarjenca pa nasprotno je to precej težje. Njegovi lažni »da«, njegov eleganten, a hinavski videz ter njegova pretvarjanja, ki so postala navade, so kot debel »gumijast zid«, za katerim se skriva pred očitki vesti. Ti hinavci storijo veliko zla. Bratje in sestre, grešniki da, saj smo vsi, pokvarjenci ne. Grešniki da, pokvarjenci ne.

Poglejmo sedaj sebe in v luči vsega tega si postavimo kakšno vprašanje. Pred naporom živeti pošteno in velikodušno življenje in s prizadevanjem – jaz in vsak naj reče, s prizadevanjem glede na Očetovo voljo, sem pripravljen reči vsak dan »da«, četudi to stane? In ko ne zmorem, sem do Boga iskren glede svojih težav, svojih padcev, krhkosti? Ko rečem »ne«, se vrnem nazaj in se z Gospodom pogovorim o tem? Ko pogrešim, sem pripravljen pokesati se in se vrniti na svojo pot? Ali pa se delam, da ni nič in živim naprej tako, da si nadenem masko in skrbim za to, da bom se zdel dober in za dobro? In končno, sem grešnik kot vsi, ali pa je v meni kaj pokvarjenega? Ne pozabite, grešniki da, pokvarjenci ne.

Marija, ogledalo svetosti, naj nam pomaga, da bomo iskreni kristjani.