Papež Frančišek: Cesarju pripadajo stvari tega sveta, vendar pa človek in svet pripadata Bogu
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prišli so k Njemu in ga vprašali: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« (Mt 22,17). Gre za prevaro. Če bo Jezus opravičeval davek, se bo torej postavil na stran politične oblasti, ki jo ljudje niso prenašali, če bo pa rekel, naj se ga ne plačuje, je lahko obsojen uporništva proti cesarstvu. Gre za resnično past. On pa se izogne tej pasti. Zahteva naj mu pokažejo denar, na katerem je vtisnjena cesarjeva podoba in jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Kaj to pomeni?
Te Jezusove besede se je začelo vse splošno uporabljati, a so bile včasih napačno uporabljene, – oziroma vsaj skrčene – ko je govora o odnosih med Cerkvijo in državo, med kristjani in politiko. Pogosto so razumljene, kot da bi Jezus hotel ločiti »Cesarja« in Boga, to je zemeljsko od duhovne resničnosti. Včasih tudi mi mislimo, da je eno vera s svojo prakso, drugo pa vsakdanje življenje. In to ne gre. To je »shizofrenija«, kakor da vera nima nič opraviti s konkretnim življenjem, z izzivi družbe, z družbeno pravičnostjo, s politiko in tako naprej.
V resnici pa nam Jezus hoče pomagati postaviti na svoje mesto »Cesarja« in »Boga«, vsakega s svojo pomembnostjo. Cesarju, torej politiki, civilnim institucijam, družbenim in ekonomskim procesom pripada skrb za zemeljski red. Mi, ki smo potopljeni v to resničnost, moramo povrniti družbi to, kar nam ponuja preko našega prispevka odgovornih državljanov, s tem, da smo pozorni na to, kar nam je zaupano, da pospešujemo pravico in pravičnost na področju dela, pošteno plačujemo davke, si prizadevamo za skupno dobro in tako naprej. Istočasno pa Jezus odločno izjavi glede temeljne resničnosti, da človek, ves človek in vsak človek pripada Bogu. To pomeni, da ne pripadamo nobeni zemeljski resničnosti, nobenemu »Cesarju« tega sveta. Smo Gospodovi in ne smemo biti sužnji nobene posvetne oblasti. Na kovancu je torej cesarjeva podoba, Jezus pa nas spominja, da je v naše življenje vtisnjena podoba Boga, ki je nič in nihče ne more zatemniti. Cesarju pripadajo stvari tega sveta, vendar pa človek in svet pripadata Bogu. Ne pozabimo tega!
Razumemo torej, da Jezus vrača vsakemu od nas lastno identiteto? Na kovancu tega sveta je Cesarjeva podoba, toda ti, jaz, vsak od nas, katero podobo nosiš v sebi? Postavim si to vprašanje: jaz, katero podobo nosim v sebi? Podoba koga si v svojem življenju? Se spomnimo, da pripadamo Gospodu ali pa se pustimo oblikovati logikam tega sveta in napravljamo iz dela, politike, denarja svoje idole, ki jih častimo?
Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo priznali in častili svoje dostojanstvo in dostojanstvo vsakega človeškega bitja.
