Papež Frančišek: Izven odpuščanja dejansko ni upanja, izven odpuščanja ni miru
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Peter vpraša Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (v. 21). Sedem je v Svetem pismu število, ki označuje popolnost in Peter je zelo velikodušen v predpostavki svojega vprašanja. Jezus pa gre onkraj in mu odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). Reče mu namreč, da kadar se odpušča, se ne računa, ker je dobro odpustiti vse in vedno. Tako kot to počne Bog z nami in kakor je poklican tisti, ki podeljuje Božje odpuščanje: vedno odpuščati. To večkrat rečem duhovnikom, ki spovedujejo: vedno odpuščajte, kot odpušča Bog.
Jezus je za tem orisal to resničnost s priliko, ki ima opravka s številkami. Neki kralj, potem ko je bil zaprošen, odpusti služabniku dolg 10.000 talentov. Gre za pretirano, ogromno vsoto z vrednostjo tam okoli 200 do 500 ton srebra. Pretirano. Gre za dolg, ki ga je nemogoče vrniti, četudi bi vse življenje delal. Pa vendar mu tisti gospodar, ki spominja na Oče naš, odpusti iz čistega »sočutja« (v. 27). To je Božje srce, ki vedno odpušča, ker Bog je sočuten. Ne pozabimo, kakšen je Božji način. Bog je blizu, sočuten je in nežen. To je način biti Boga. Toda, zatem ta služabnik, ki mu je bil odvzet dolg, nima nobenega usmiljenja do svojega kolega, ki mu mora vrniti 100 denarijev. Tudi to je zajetna številka, ki znaša bolj ali manj trimesečno plačo – kot da bi se reklo, da odpuščanje med nami stane!, – a vendar se nikakor ne more primerjati s prejšnjo vsoto, ki jo je gospodar odpustil.
Jezusovo sporočilo je jasno. Bog odpušča brez obračuna tako, da prekorači vsako mero. On je takšen, deluje iz ljubezni ter zastonjskosti. Boga se ne kupuje. Bog je zastonj, vse je zastonj. Mi mu ne moremo povrniti, toda ko odpustimo bratu ali sestri, ga posnemamo. Odpustiti torej ni dobro dejanje, ki ga lahko storimo lahko pa ne. Pri kristjanu gre za temeljni pogoj. Vsakdo med nami je »odpuščen« ali »odpuščena«. Ne pozabimo tega: mi smo »odpuščeni«. Bog je dal življenje za nas in na noben način ne bomo mogli povrniti za njegovo usmiljenje, ki nikoli ne izgine iz njegovega srca. Toda, ko odgovorimo na njegovo zastonjskost, to je, ko si med sabo odpuščamo, lahko s tem pričujemo zanj in tako sejemo okoli sebe novo življenje. Izven odpuščanja dejansko ni upanja, izven odpuščanja ni miru. Odpuščanje je kisik, ki očiščuje zrak onesnažen s sovraštvom; odpuščanje je zdravilo, ki ozdravi od strupa zagrenjenosti; je pot do dezaktiviranja jeze in ozdravitev tolikih bolezni srca, ki okužujejo družbo.
Vprašajmo se torej, vsak med nami naj pomisli: ali verjamem, da sem od Boga prejel dar neizmernega odpuščanja? Ali čutim veselje ob spoznanju, da mi je On vedno pripravljen odpustiti, ko padem, tudi ko drugi ne, tudi ko ne morem odpustiti niti sebi? On odpušča, verjamem, da On odpušča? In potem: ali znam odpustiti tistim, ki so me prizadeli? V zvezi s tem bi vam rad predlagal majhno vajo. Vsak od nas naj zdaj poskusi pomisliti na osebo, ki nas je prizadela, vsakdo naj pomisli na eno in prosi Gospoda za moč, da bi ji odpustil. In odpustimo ji iz ljubezni do Gospoda. Bratje in sestre, to nam bo dobro delo, vrnilo bo mir v naša srca.
Naj nam Marija, Mati usmiljenja, pomaga sprejemati Božjo milost in drug drugemu odpuščati.
