Papež: Česa se bojim? Da ne bi imel tega, kar mi je všeč, ali da ne bi bil všeč Gospodu?

Sveti oče je v opoldanskem nagovoru na 12. nedeljo med letom poudaril, da je pomembno ostati zvesti evangeliju in posvečati pozornost temu, kar v življenju resnično šteje, ne pa »malikom učinkovitosti in potrošništva«. Edina stvar, ki se je moramo bati, je ta, da bi vrgli stran svoje življenje.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V današnjem evangeliju Jezus svojim učencem kar trikrat ponovi: »Ne bojte se« (Mt 10,26.28.31). Ne bojte se. Malo pred tem jim je govoril o preganjanjih, ki jih bodo morali trpeti zaradi evangelija. Gre ga stvarnost, ki je še danes aktualna: Cerkev je namreč že od samega začetka poleg številnih radosti poznala tudi številna preganjanja. Zdi se protislovno: oznanjevanje Božjega kraljestva je sporočilo miru in pravičnosti, utemeljeno na bratski ljubezni in odpuščanju, a kljub temu naleti na nasprotovanja, nasilje in preganjanja. Vendar pa Jezus pravi, naj se ne bojimo: ne zato, ker bo na svetu vse dobro; ne zato, ampak zato, ker smo za Očeta dragoceni in nič, kar je dobro, ne bo izgubljeno. Pravi nam torej, naj ne dopustimo, da nas strah ustavi, ampak naj se bojimo nečesa drugega, samo ene stvari. Vendar pa, katera je stvar, za katero Jezus pravi, da se je moramo bati?

To lahko odkrijemo s pomočjo podobe, ki jo Jezus uporabi danes: to je podoba »pekla« (Géena, prim. v. 28). Peklenska dolina (dolina Géene) je bil kraj, ki so ga prebivalci Jeruzalema dobro poznali: to je bilo veliko mestno smetišče. Jezus govori o njem, da bi povedal, da se moramo resnično bati tega, da bi vrgli stran svoje življenje. Kot da bi hotel reči: ni se treba toliko bati, da bi doživeli nerazumevanja in kritike, da bi izgubili ugled in ekonomske koristi, če bi ostali zvesti evangeliju, ampak da bi zapravili svoj obstoj v hlastanju za nepomembnimi stvarmi, ki življenja ne napolnjujejo s smislom.

In to je za nas pomembno. Tudi danes smo lahko zasmehovani ali diskriminirani, če ne sledimo določenim vzorcem, ki so v modi in ki pogosto v središče postavljajo drugorazredne resničnosti: na primer stvari namesto ljudi, dosežke namesto odnosov. Poglejmo nekaj primerov. Mislim na starše, ki morajo delati, da vzdržujejo družino, vendar pa ne morejo živeti samo za delo. Potrebujejo čas, da so z otroki. Mislim tudi na duhovnika ali redovnico: biti morata predana svoji službi, vendar pa ne smeta pozabiti nameniti časa za to, da sta z Jezusom, sicer zapadeta v duhovno posvetnost in izgubita občutek, kdo sta. Prav tako mislim na mladega fanta ali dekle, ki imata tisoč obveznosti in zanimanj: šola, šport, različni hobiji, mobilni telefoni in družabna omrežja, vendar pa se morata srečevati z ljudmi in uresničevati velike sanje, ne da bi izgubljala čas s stvarmi, ki minejo in ne pustijo sledi.

Za vse to, bratje in sestre, je potrebno tudi nekaj odrekanja spričo malikov učinkovitosti in potrošništva; vendar je to nujno, da se ne bi izgubljali v stvareh, ki se jih potem vrže stran, kot se je to dogajalo tedaj v peklenski dolini. In v današnjih peklenskih dolinah pogosto pristanejo ljudje: pomislimo na poslednje, ki se jih pogosto obravnava kot odpadni material in neželene predmete. Ostati zvest tistemu, kar šteje, stane; stane iti proti toku, stane osvoboditi se pogojenosti prevladujočega mišljenja, stane biti odrinjeni s strani tistih, ki »sledijo toku«. Vendar to ni pomembno; ni pomembno. Jezus pravi: pomembno je, da ne vržemo stran največje dobrine, to je življenja. Samo tega se moramo bati.

Vprašajmo se torej: česa se bojim jaz? Da ne bom imel tistega, kar mi je všeč? Da ne bom dosegel ciljev, ki mi jih nalaga družba? Sodbe drugih? Ali pa tega, da ne bi bil všeč Gospodu in ne bi postavil njegovega evangelija na prvo mesto? Naj nam Marija, vedno Devica, modra Mati, pomaga, da bomo modri in pogumni pri svojih izbirah.