Papež Frančišek: Ko nas Jezus ozdravi, nam povrne dostojanstvo
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Toda ta čudež so slabo sprejele različne osebe in skupine. Poglejmo podrobnosti. Danes bi vam rad rekel, da vzemite Janezov evangelij in vi preberite ta Jezusov čudež, zelo lep je način, kako ga Janez pripoveduje. Gre za deveto poglavje. V dveh minutah ga lahko preberete. Pokaže kako deluje Jezus in kako deluje človeško srce: dobro človeško srce, mlačno človeško srce, boječe človeško srce, pogumno človeško srce… Torej deveto poglavje Janezovega evangelija. Storite danes to. Zelo vam bo pomagalo.
Kakšni so načini, s katerimi to sprejmejo osebe? Najprej so Jezusovi učenci, ki pred sleporojenim pristanejo na govoricah in sprašujejo, če so za to krivi starši ali on sam (prim. v. 2). Iščejo krivca. Tudi mi večkrat zapademo v to, ker je tako udobno iskati krivca, kot pa si zastaviti zahtevna vprašanja življenja. Danes bomo lahko rekli, kaj za nas pomeni navzočnost tega človeka za moje življenje, kaj nas prosi? Po ozdravitvi, so se odzivi povečali. Prvi je odziv sosedov, ki so skeptični: »Ta človek je bil vedno slep, nemogoče je, da bi sedaj videl, zato ne more biti on!« (prim. vv. 8-9). Gre za skepticizem. Za njih je to nesprejemljivo in bolje je pustiti tako, kot je bilo prej (prim. v. 16) in se ne vpletati v ta problem. Imajo strah, saj se bojijo verskih voditeljev, zato se o tem ne izrečejo (prim. 18-21). V vseh teh odzivih pridejo na plano zaprta srca za Jezusovo znamenje in sicer zaradi različnih vzrokov: ker iščejo krivca, ker se ne znajo čuditi, ker nočejo sprememb, ker jih je ohromil strah. Veliko današnjih situacij je podobnih tem. Pred nečem, kar je sporočilo pričevanja neke osebe, torej Jezusovo sporočilo, zapademo v to, da iščemo drugačno razlago. Ker se nočemo spremeniti, iščemo bolj udoben izhod kot pa, da bi sprejeli resnico.
Edini, ki se dobro odzove, je slepi. Vesel, da vidi, pričuje na preprost način, kaj se mu je zgodilo: »Bil sem slep in da zdaj vidim« (v. 25). Tako je. Govori resnico. Prej je bil primoran prositi miloščino, da je lahko živel in je bil deležen predsodkov ljudi. Kaj so govorili ljudje? »Reven je in slep od rojstva, mora trpeti, mora plačati za svoje grehe ali za grehe svojih prednikov«. Sedaj ko je svoboden na telesu in duhu, pričuje o Jezusu. Ničesar si ne izmisli in nič ne skriva. »Bil sem slep in sedaj vidim.« Ne boji se tega, kar bodo drugi rekli. Grenak okus odrinjenosti je že tako in tako poznal vse življenje, do sebe je že čutil brezbrižnost in zaničevanje mimoidočih, od tistih, ki so ga imeli za izmeček družbe in ki je kvečjemu koristen za pobožnost miloščine. Sedaj ko je ozdravljen, se teh zaničljivih drž ne boji več. Jezus mu je namreč popolnoma povrnil dostojanstvo. To je zelo jasno in se vedno zgodi. Ko te Jezus ozdravi, ko nas Jezus ozdravi, nam povrne dostojanstvo. Popolno dostojanstvo Jezusove ozdravitve, torej dostojanstvo, ki izhaja iz globine srca in ki zajame vse življenje. On ga je na soboto pred vsemi osvobodil tega in mu povrnil vid, ne da bi karkoli zahteval, niti besedo hvala. In on zato pričuje. To je dostojanstvo plemenite osebe, ki je ozdravljena in znova začne, se ponovno rodi. Gre za to ponovno rojstvo v življenju, kakor so danes govorili (v oddaji) »Po njegovi podobi«.
Bratje in sestre, današnji evangelij z vsemi temi osebnostmi tudi nas postavlja v središče prizora, tako da se vprašamo: kakšno držo zavzamemo, kaj bi takrat rekli? In še zlasti, kaj delamo danes? Kot sleporojeni zmoremo videti dobro in biti hvaležni za darove, ki jih prejemamo? Vprašam se: kako je z mojim dostojanstvom? Kako je s tvojim dostojanstvom? Tvojim, tvojim? Pričujemo Jezusa ali pa razširjamo kritike in sumničenje, kot sejalci obrekovanj? Smo svobodni pred predsodki ali pa se pridružimo tistim, ki razširjajo negativnosti in opravljanje? Z veseljem rečemo, da nas Jezus ljubi, da nas rešuje ali pa se kot starši sleporojenega pustimo zapreti v kletko strahu pred tem, kar si bodo mislili ljudje? Torej kot tisti mlačnega srca, ki ne sprejemajo resnice in nimajo poguma reči: »Ne, to je pa tako!« In še, kako sprejemamo težave in brezbrižnost drugih? Kako sprejemamo osebe, ki imajo v življenju številne omejenosti, pa naj bodo fizične, kot ta sleporojeni, družbene, kot berači, ki jih srečamo na cesti? To sprejemamo kot prekletstvo ali pa kot priložnost, da se jim z ljubeznijo približamo?
Bratje in sestre, prosimo danes za milost, da se bomo vsak dan čudili Božjim darovom in da bomo gledali na različne okoliščine življenja, tudi tiste, ki jih je najtežje sprejeti, kot priložnosti za delati dobro, kot je to storil Jezus s sleporojenim.
Pri tem naj nam pomaga Marija skupaj s sv. Jožefom, pravičnim in zvestim možem.
